Intervju z Benjaminom Bevcem

Benjamin Bevc je naš nekdanji dijak, ki je svojo bogato študijsko pot, posvečeno tako teologiji in filozofiji kot klasični filologiji, uresničeval v različnih evropskih mestih, med drugim tudi v Rimu, kjer trenutno zaključuje svojo doktorsko disertacijo. Ker so ga v času mojega šolanja profesorji in učitelji večkrat izpostavili kot resnično izjemnega dijaka, sem ga dober teden pred maturantsko ekskurzijo v Italijo poklicala, da bi se srečala, tudi zato, ker oba prihajava iz Cerkelj ob Krki, kjer je poleti 2018 obhajal novo mašo. Tudi na moj klic se je prijazno odzval in bila sem deležna te časti, da sem lahko v jezuitskem kolegiju blizu cerkve sv. Ignacija Loyolskega z njim opravila intervju, v katerem mi je povedal o svojem raziskovanju, odkrivanju lastne poklicanosti, življenju v večkulturni skupnosti ter podelil nekaj dobrih nasvetov, namenjenih predvsem gimnazijcem.

Kako bi se na kratko predstavili?

Sem Benjamin Bevc, doma iz Cerkelj ob Krki v Posavju. Pripadam enajsti generaciji škofijcev, maturiral sem leta 2007. Po koncu gimnazije sem se odločil za pot duhovništva in redovništva ter študiral filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Že nekaj let živim v Rimu, kjer pripravljam doktorat iz patristične teologije. Specializiram se torej iz prvih krščanskih stoletij.

 

Kje vse ste študirali?

Več let sem študiral v Ljubljani, potem pa tudi v tujini, in sicer v Padovi, Parizu in sedaj Rimu.

 

Kako ste odkrivali oz. odkrivate svojo poklicanost?

Za odkrivanje moje poklicanosti je bilo temeljno srednješolsko obdobje. Takrat sem lahko razvijal številne talente, ki sem jih prejel, obenem pa odkrival tudi željo po globljem odnosu z Bogom. Pri meni je bila s tem povezana tudi poklicanost v duhovništvo in redovništvo. Že v srednji šoli sem precej jasno začutil, da bi poklicanost k hoji za Kristusom rad živel na posebej intenziven način, da bi bil rad blizu Bogu tako, da sem duhovnik, ki je na razpolago ljudem prek oznanjevanja in obhajanja zakramentov. Poklicanost v jezuitski red pa je bila vezana predvsem na izkušnjo ignacijanskih duhovnih vaj v tišini. Močno me je nagovorila življenjska izkušnja našega ustanovitelja Ignacija Loyolskega. Njegova pot spreobrnjenja, ki se je začela pred natanko petsto leti, mi je pomagala, da sem tudi sam poglobil odnos z Gospodom in ga odkril kot nekoga, ki je res živ, navzoč, ljubeč in sprejemajoč.

 

Kaj svetujete mladim na prehodu iz gimnazije na fakulteto? Kako odgovoriti na poklicanost?

Izkušnja sošolcev in prijateljev mi je večkrat pokazala, da je prehod iz gimnazije na univerzo lahko precej bolj radikalen, kot se zdi na prvi pogled. Mnogi prijatelji so namreč po enem letu zamenjali študij, kar pomeni, da njihova prvotna izbira ni bila najboljša. Ta prehod torej terja veliko premisleka. Kar pa se tiče samega univerzitetnega študija, se mi zdi pomembno, da vsakdo na določeni točki študija poleg opravljanja izpitov, študentskega dela in drugih dejavnosti začne poglobljeno razmišljati o smislu svojega življenja, pa tudi o tem, s kom bi rad ta smisel zasledoval. Gre za kompleksen proces, pri katerem je pomembno najti sopotnike, bodisi dobre prijatelje bodisi kakšno drugo modro osebo. Seveda pa je pomembno, da se univerzitetni študij zaključi sorazmerno hitro. Gre namreč za sredstvo, ne za cilj.

 

V kakšen študij se trenutno poglabljate in katera tema vas zanima?

Moja doktorska disertacija je posvečena rabi pojmov φύσις in natura v kristoloških sporih četrtega in petega stoletja. Gotovo ste že slišali za Kopte, egiptovske kristjane, ki že 1500 let zagovarjajo, da je v Kristusu ena sama narava, medtem ko kristjani latinske in bizantinske tradicije verjamemo, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška. Čeprav gre na prvi pogled za nespravljivo nasprotje — ali ena ali dve naravi —, pa sta si obe izročili v resnici precej blizu. Razlike med njima so povezane s kompleksnostjo samih pojmov φύσις in natura, pa tudi z različno metafiziko oziroma z različnim dojemanjem realnosti pri posameznih avtorjih. V disertaciji skušam krmariti med kopico teologov, ki so živeli med letoma 350 in 480, ter pojasniti dialektiko njihovih razpravljanj.

 

Slišala sem tudi, da sta se s  Sergejem Valijevim lotila skupnega prevajanja. Lahko poveste kaj o tem?

Na Sergejevo pobudo prevajava krstne in mistagoške kateheze, ki jih je sredi četrtega stoletja v Jeruzalemu podal tamkajšnji škof Ciril. Krstne kateheze — teh je osemnajst — so bile namenjene katehumenom, se pravi pripravnikom na krst. V njih Ciril podrobno razlaga predvsem posamezne člene veroizpovedi, občasno pa se dotakne tudi drugih vprašanj, kot na primer vprašanja duhovnega boja. Zatem sledi še pet mistagoških katehez, ki so bile podane po veliki noči. V njih Ciril odraslim novokrščencem pojasni obrede, ki so jih doživeli med velikonočno vigilijo, se pravi obrede krsta, birme in evharistije.

 

Bi lahko povedali kaj o svoji izkušnji v mednarodni skupnosti?

Trenutno živim v precej številčni skupnosti, ki jo sestavlja okoli petinsedemdeset jezuitov iz približno tridesetih držav. Poleg moje sobe živita Belgijec in Gvatemalec, na istem hodniku pa prebivata še dva Portoričana, dva Kongovca, dva Italijana, en Američan in en Kitajec. Čeprav je skupnost izredno pisana, nas povezuje dejstvo, da smo vsi že vsaj deset let jezuiti in smo prejeli podobno formacijo. V tej luči je skupno bivanje in sporazumevanje sorazmerno dobro in niti ne preveč zahtevno. Vsekakor je izredno lepo živeti s sobrati iz različnih kultur. To nam omogoča, da smo v precej neposrednem stiku z vrsto držav, da lahko od blizu spremljamo njihov družbeni in politični razvoj, pa tudi različne krize in nesreče.

 

Imate tudi kakšne kolege iz Ukrajine?

Poznam nekaj mlajših ukrajinskih jezuitov, izmed katerih se dva trenutno nahajata v Ukrajini, in sicer v zahodnem delu države, ki ga je vojna manj prizadela. En mlajši ukrajinski jezuit, ki ga dobro poznam, trenutno še ostaja v Rimu na študiju biblije, nek drugi sobrat pa je že po nekaj dneh vojne prekinil doktorat v ZDA in odpotoval na Poljsko, kjer v Jezuitskem združenju za begunce koordinira pomoč sodržavljanom.

 

Kaj najbolj krepi vašo vero?

V zadnjih letih mojo vero najbolj krepi vsakdanje iskanje trenutkov tišine, v katerih lahko ponotranjim to, kar doživljam tekom dneva. Trenutkov, v katerih lahko začutim globino, za katero verjamem, da je v vsakem izmed nas, ampak se je pogosto sploh ne zavedamo. Poleg tega pa mojo vero krepi tudi premišljevanje Svetega pisma, obhajanje evharistije ter srečanja z drugimi ljudmi, ki iskreno in preprosto živijo svojo pripadnost Kristusu.

 

Govor ob mašniškem posvečenju

Govor ob mašniškem posvečenju

Katero knjigo bi moral prebrati vsak mlad človek?

Gre za zahtevno vprašanje. Po mojem prepričanju obstaja več dobrih knjig, kot jih lahko preberemo v teku našega življenja. Mislim, da je predvsem pomembno gojiti držo branja, in sicer branja različnih literarnih zvrsti, med drugim tudi poezije in biografij. Na ta način lahko vsakdo sčasoma najde nekatera literarna dela, ki ga osebno bogatijo in h katerim se nato znova vrača. Kakšnega posebnega naslova zato ne bi priporočal, med drugim tudi zato, ker sam še nimam najljubše knjige. Vsekakor pa, ko stopim v knjigarno, običajno obiščem police z antičnimi klasiki.

 

Bi lahko zaključili s kakšno modro mislijo, ki vas v teh dneh nagovarja?

Glede na to, da smo v času vojne v Ukrajini, ki je v nekaj dneh spremenila središče zanimanj celotne Evrope, se mi zdi pomembno v življenju ohranjati zavest, da smo bolj krhki in ranljivi, kot si običajno priznavamo. Ob tem moramo vedno ohranjati hvaležnost za to, kar prejemamo; ohranjati zavest, da je naše življenje dar; da nam je ogromno podarjeno, a se tega pogosto zavemo šele, ko stvari umanjkajo.

 

Eliška Škaler, 4. b

 

 

 

 

 

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.