Glavni potencial Slovenije predstavljajo njeni prebivalci

Spoštovani gospod predsednik vlade dr. Robert Golob, Zahvaljujem se Vam, da ste se odzvali povabilu na intervju za dijake Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Ob pomembni funkciji predsednika Vlade RS ste postali zelo prepoznavna oseba v našem prostoru. Vaše delovanje ima vpliv na naša življenja. Menim, da so različna mnenja in pogledi protagonistov ter konkretni predlogi pomembni, da se z njimi srečamo tudi mladi. Prepričan sem, da je intervju koristen, predvsem zaradi povezovanja Slovencev, razumevanja in optimizma.

Trenutno so v medijih aktualne teme, s katerimi se obračajo na Vas, o draginji, krizi v Evropi, vojni v Ukrajini, predsedniških volitvah, o spremembah družinskega zakonika, referendumskih vprašanjih itd. Nekaterih vprašanj se bom dotaknil, niso pa bistvena za današnji pogovor. Zanima me predvsem Vaša perspektiva Slovenije.

Kako vidite in čutite Slovenijo danes, kako ste jo pred desetletji?

Večkrat sem že javno izpostavil, da je bil eden izmed glavnih vzrokov za mojo politično aktivacijo na letošnjih državnozborskih volitvah zgrešen način in smer delovanja prejšnje vlade. Ker nisem želel nemo spremljati zastrupljanja in razgradnje družbenih sistemov, smo s somišljeniki ustanovili Gibanje Svoboda, ki že z imenom nakazuje, kako se želimo ljudje počutiti v svoji državi. V zadnjih dveh letih je namreč v Sloveniji začelo prevladovati vzdušje, ki ni bilo ne spodbudno ne povezovalno in naše države zagotovo ni peljalo v skupino razvitih zahodnoevropskih držav, ki spoštujejo pravno državo in človekove pravice, so strpne, solidarne in zavezane trajnostnemu razvoju. V to smer gre Slovenija danes in mislim, da ljudje v vsakodnevnem življenju občutijo razliko.

Kakšen razvoj si želite za Slovenijo 2030 in kaj je realnost? Menim, da sedaj po volitvah ob pogledu v nova dejstva in mednarodne omejitve ter prednosti na zadevo gledate drugače ali bolj celostno. Kaj so ključne razlike ob novih spoznanjih?

Do leta 2030 sta pred nami dva mandata; tudi zaveze koalicijske pogodbe so pisane za dva mandata. V naslednjih letih želimo, da Slovenija doseže zeleni preboj, da ustvarimo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, da postanemo energetsko in prehrambno čim bolj samooskrbni, da poskrbimo za dostopna stanovanja za mlade in dostojno življenje v starosti. Da postanemo odprta, sodobna država, v kateri ljudje med seboj sodelujejo, so zavezani trajnostnemu razvoju, spoštujejo različnost in so strpni v izražanju svojih mnenj.

Kje in v čem so bistvene prednosti Slovenije?

Slovenija ima odlično geostrateško lego in veliko naravnih danosti. Poudaril pa bi, da glavni potencial Slovenije predstavljajo njeni prebivalci. Ni namreč pomembno, kako velika je država, ampak znanje in samozavest ljudi, ki v njej živijo. Če imamo dobre ideje in jih sistematično razvijamo in izvajamo, potem smo lahko med najboljšimi v Evropi ali celo svetu. Pomembno je, da presežemo morebitne omejitve in smo ambiciozni pri zastavljanju svojih ciljev.

Kaj so Vaše prioritete pri kratkoročnem in pri dolgoročnem delovanju?

Takoj po nastopu mandata smo se lotili ukrepov za blaženje draginje in oblikovali t. i. izhodno covidno strategijo. Oboje lahko označim za uspešno. Trend inflacije smo uspeli obrniti navzdol, kar nas uvršča med najbolj uspešne članice EU. Poleg tega smo kljub covidu ohranili odprto družbo in se naučili živeti z virusom.

Pomembno je, da se je normaliziralo in sprostilo politično ozračje, saj v družbi ni več razkola o vprašanju soočanja s covidom – s tem se tudi odpirajo družbeni potenciali, saj se ljudje ne ukvarjajo več s svojimi strahovi, ampak energijo usmerjajo v načrtovanje prihodnosti.

Uresničili smo tudi številne druge predvolilne obljube – pospešeno odstranjujemo žico na meji, odpovedali smo škodljivo pogodbo za oklepnike boxer in sprejeli interventni zakon na področju zdravstva. Če se malo pohvalim, smo v dobrih 5 mesecih naše vlade začeli z implementacijo 40 % zavez, ki jih imamo zapisane v koalicijski pogodbi.

Kot dolgoročne prioritete pa v prvi vrsti vidim prestrukturiranje energetskega sektorja in pomembnega dela gospodarstva. Poleg tega se bomo v letu 2023 lotili tudi sistemskih reform – zdravstvene, pokojninske in davčne ­–, sprememb na področju stanovanjske politike za mlade in dolgotrajne oskrbe.

V okviru zdravstvene reforme velja posebej izpostaviti področje duševnega zdravja mladih, ki je bilo dolgo časa sistemsko zapostavljeno in mu bo namenjena posebna skrb.

Poleg prehoda na zeleno, samooskrbno in digitalno je gotovo zelo pomemben vnos človeških vrednot in ne izključevanja različnih skupin v družbi ali drugače mislečih. Kako povezovati različnost in ne deliti, s konkretnimi rešitvami, ne le na načelni ravni?

Različnost bogati in omogoča napredek. S strpnostjo do drugačnosti in spoštljivim dialogom mora vsak začeti najprej pri sebi. Naloga politike je, da vodi z zgledom in da vzpostavi primeren sistemski okvir, ki bo onemogočal nestrpnost in sovražni govor. Tako bomo oblikovali družbeno klimo, ki bo omogočala spoštljivo deljenje mnenj in bo vključujoča do drugačnih, manjšin, tujcev …

Imam občutek, da se krščanstvo v naši družbi bolj izključuje kot druge veroizpovedi. Zakaj je tako?

Krščanska, natančneje katoliška vera je večinska v naši državi. Marsikateri običaji v naši družbi so povezani s krščanstvom in jih prakticirajo tudi ljudje, ki se sicer sami ne opredeljujejo kot verniki. Vašo trditev zato težko komentiram, ker sam nimam takega občutka. Prizadevanje za strpnost in vključujočo družbo je proces, v katerem moramo prispevati vsi, kot že omenjeno, pa je največja odgovornost prav nas, odločevalcev.

Kako doseči, da bi bili najboljši strokovnjaki na strokovnih mestih, in to ne bi bilo več odvisno od politične usmerjenosti in svetovnega nadzora posameznika?

To je ena izmed ključnih usmeritev naše vlade – zmanjšanje vpliva politike tako pri upravljanju javnih zavodov kot tudi podjetij v državni lasti, pri čemer želimo profesionalizirati korporativno upravljanje. Ključni pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta morajo postati strokovnost in pretekle reference.

Kako prestopiti ustaljene navade? Menim, da je izključevanje in ne povezovanje velik problem za napredovanje države, saj nismo tako številčni, da bi imeli neomejeno izbiro strokovnjakov.

Se strinjam, kot že rečeno, je uspešna prihodnost le v sodelovanju, povezovanju in strpnem sprejemanju drugačnosti.

Konkreten primer je gospod Mark Boris Andrijanič. Njegovo delo sem poglobljeno spremljal, prepričan sem, da je bilo dobro zasnovano ter bi ga bilo smiselno nadaljevati in dopolniti, kjer je potrebno in izvedljivo. V pogovoru s starejšimi še nikoli ni bilo zaznati takega entuziazma za obisk tečajev in njihove želje po napredovanju v računalniških spretnostih, ki so nujno potrebne, saj se oseba brez osnovnega digitalnega znanja v veliko primerih še k zdravniku ne more naročiti. Poznam zaplete z diskriminatornostjo v tem konkretnem primeru, vendar bi se to dalo rešiti že z drugim ali ločenim pojmovanjem pomoči, ne pa vse narejeno zavreči.

Predvidevam, da se vprašanje nanaša na digitalne bone, ki jih je uvedla prejšnja vlada v okviru zakona, ki ureja digitalno vključenost. Žal, kljub morebiti dobremu namenu, so bili digitalni boni za starejše neprimeren ukrep v več pogledih – temeljil je na predpostavki, da so vsi starejši od 55 let digitalno nepismeni in socialno šibki in zato potrebujejo bon. Na izobraževanjih, ki so bila pogoj za pridobitev digitalnega bona, pa je bilo na voljo le 5.000 mest, medtem ko je vseh, starejših od 55 let, 700.000. Zaradi tega je Vlada, ki jo vodim, ukrep razveljavila in pripravila nov Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti, ki je že v medresorski obravnavi. Ta zakon bo problematiko digitalnega opismenjevanja starejših reševal učinkoviteje – ciljano in nediskriminatorno. Torej ne zavračamo ničesar, temveč pripravljamo vse potrebno, da bodo digitalnega opismenjevanja med starejšimi deležni vsi, ki ga dejansko potrebujejo in si ga želijo.

To me spominja na moje aktivnosti v okviru bolj inkluzivnega izobraževanja, ko je potrebno z novimi vladami vse vedno začeti od začetka, postopki in spremembe nimajo kontinuiranega nadaljevanja k cilju.

Sam nimam nobenih težav, da nadaljujem s preteklimi dobrimi in strokovnimi rešitvami. Žal pa smo kot vlada na prenekaterih področjih morali rešitve poiskati na novo, saj so bile obstoječe neučinkovite, diskriminatorne ali celo neizvedljive, ker so bile zgolj napisane na papirju, niso pa imele zagotovljenega finančnega kritja. Pri svojem delu imamo vedno pred očmi, da želimo graditi solidarno in vključujočo družbo. To je naše vodilo.

Trenutno je pri nas velik beg možganov. Kako mlade zadržati, in strokovnjake z različnih področij privabiti nazaj? Na konferenci “Slovenija 2030” – Smeri tehnološkega napredka, smeri družbenih sprememb v organizaciji predsednika države Boruta Pahorja leta 2014 je bila izrečena zanimiva misel, da bo to takrat, ko bomo znali tujce privabiti v naš izobraževalni sistem, ne le kot slušatelje temveč tudi kot predavatelje, kot je to na kakovostnih tujih univerzah. Kaj menite o tem? Ali je le vse povezano s financami?

Domisliti način, kako zadržati in v Slovenijo privabiti mlade in strokovne kadre, je izjemno pomemben izziv. Naslavljamo ga tudi v koalicijski pogodbi, in sicer želimo beg možganov spremeniti v kroženje možganov – to bo mogoče s kombinacijo različnih ukrepov, z ustvarjanjem dobrih pogojev za življenje in delo ter ustreznim nagrajevanjem. Nabor rešitev za to problematiko bosta prinesli tudi celovita davčna reforma in stanovanjska politika.

Kako omogočiti spodbudno delovno okolje?

Pri zagotavljanju spodbudnega delovnega okolja je pomembno razumevanje, kaj vse nanj vpliva. V širšem družbenem smislu je tako pomembno ustvarjanje dobrih življenjskih pogojev skozi primerno davčno, delovno-pravno in stanovanjsko zakonodajo; v ožjem smislu na mikro ravni pa zavedanje, da so ljudje največji kapital. Dodana vrednost se ustvarja z znanjem in idejami, zato je treba v organizacijska okolja vpeljati kadrovsko prakso, namenjeno motiviranju in razvijanju zaposlenih. Najboljši vodje razumejo, da je treba svoje zaposlene opolnomočiti in tako spodbujati njihovo svobodo, ustvarjalnost in proaktivno sodelovanje.

Veliko se govori o zdravstvu, prosim za nekaj besed. Kako vzpostaviti nazaj sistem, ki bo deloval, da bolni ne bodo prepozno prihajali do specialistov?

Ureditev zdravstva je ena od prioritet naše vlade, zato je minister za zdravje tudi podpredsednik vlade. Zdravstvo je kompleksen sistem, ki ga po 30 letih ne moremo rešiti čez noč. Zavedamo pa se, da gre za perečo problematiko, zato smo se urejanja področja lotili takoj po prevzemu mandata. Državni zbor je že sprejel interventni zakon, ki omogoča večjo dostopnost do zdravstvenih storitev, istočasno pa zdravnike razbremenjuje administrativnih nalog. Pomembno je, da smo zagotovili dodatnih 200 milijonov evrov. Interventni zakon bo veljal 18 mesecev, tj. do leta 2024, ko bomo na osnovi dobljenih podatkov izpeljali temeljito reformo zdravstvenega sistema. Poleg tega je Državni zbor sprejel tudi t. i. covidni interventni zakon, ki prav tako prinaša prepotrebne ukrepe in finančne spodbude za takojšnje skrajšanje čakalnih dob v zdravstvu.

Prepričan sem, da je eden večjih problemom v temelju, in to je takoj za družino naš šolski sistem, ki še vedno spodbuja nezdravo tekmovalnost namesto sodelovanja. Menim, da gre islandski šolski sistem v pravo smer, pri njih ocenjevanja skorajda ni, iščejo talente vsakega posameznika z mislijo na delovanje družbe, srečne državljane v najrazličnejših poklicih. Pri nas imam občutek, da so nekateri poklici, ki so potrebni za našo infrastrukturo, podcenjeni.

Se strinjam, da je izobraževalni sistem izjemnega pomena in je tudi generator prihodnosti. Posodobitev izobraževalnih programov se že izvaja na celotni vertikali, torej od vrtca do srednješolskega izobraževanja. Pripravljamo pa tudi predlog nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023­–2033, za katerega verjamem, da bo v šolski sistem vpeljal potrebne spremembe. Tudi z vidika trajnosti, saj so aktivnosti na področju trajnostnega razvoja ključne pri prenovi vzgojno izobraževalnih programov in programskih dokumentov. Gre za celostni pristop v smeri zagotavljanja kakovostnega, vključujočega, pravičnega in trajnostno naravnanega sistema področja vzgoje in izobraževanja. Tako za tiste, ki se izobražujejo, kot za tiste, ki poučujejo.

Zdi se mi pomembno vzbuditi narodno zavest pri mladih, da bi bili pripravljeni sodelovati pri razvoju za dobro Slovenije. Kakšen je vaš pogled?

Sodelovanje mladih pri oblikovanju ukrepov in politik je izjemnega pomena. Da bi vzbudili zanimanje za večjo aktivnost pri pomembnih družbenih in političnih vprašanjih, vam moramo priti naproti. Eden izmed takih ukrepov bi bila vpeljava e-volitev, ki bi mladim omogočila, da na sodoben, vam domač način, sodelujete v političnem življenju.

Šolski sistem je diskriminatoren, kar lahko trdim iz svojih izkušenj. Zanimajo me konkretne rešitve na tem področju, kako narediti šolo za vse. Menim, da bomo le na ta način ustvarili sprejemajočo družbo.

Na splošno velja, da se razvitost družbe kaže v tem, kakšen je njen odnos do drugačnih, šibkih, manjšin. Ker želimo vzpostaviti neposreden dialog med vlado in predstavniki invalidskih organizacij, smo ustanovili t. i. fokalno skupino med vlado in Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) kot reprezentativnim organom, ki bo sproti naslavljala izzive, s katerimi se invalidi soočajo v vsakdanjem življenju. Skupina se bo sestajala enkrat mesečno, pri čemer bo NSIOS pripravil nabor najbolj perečih problematik, ki se jih bo nato ločeno, po vsebinskih sklopih, reševalo skupaj s pristojnimi resorji.

Ne morem mimo varnostnih vprašanj, ki so se z vojno v Ukrajini izkazala za pomembnejša kot v preteklosti, ko smo bili varno ugnezdeni v Evropi. Zanima me pogled in rešitve. Kam nas to pelje?

V primeru ruske agresije na Ukrajino se je pokazalo, kako pomembno je, da je EU enotna v svojem odzivu. Enotno ukrepanje znotraj EU je pripeljalo tudi do izjemnih rezultatov na področju obvladovanja cen energentov, kar je državam članicam omogočilo bistveno boljšo izhodiščno pozicijo za pripravo učinkovitih ukrepov za zajezitev energetske draginje. Nedvomno so nastale varnostne razmere tudi pospešile proces približevanja Zahodnega Balkana Evropski uniji, kar je pozitivno. Ne gre pa zanikati dejstva, da je ta vojna na agendo vrnila vprašanja in razmislek o temah, kot so nacionalna varnost, kolektivna obramba, strateška partnerstva ipd.

Kot Evropejci se ukvarjamo sami s seboj. Kaj pa Jemen in islamske celice v podsaharski Afriki? Kakšne so strategije Evrope izboljšati Afričanom življenje, zmanjšati podnebne vplive, ki jih dodatno ogrožajo in preprečiti migracije?

Dejstvo je, da je bila Afrika v preteklosti prevečkrat in premočno prezrta. V tem trenutku sta celini, tudi v luči vojne v Ukrajini, našli ponoven zagon iskanju novega partnerstva. Evropa se je zavezala k zajetnemu načrtu naložb v energetsko, prometno in digitalno infrastrukturo ter v zdravstvo in izobraževanje. Še vedno je zelo pomemben del sodelovanja pod okriljem t. i. partnerstva EU – Afrika, katerega del je tudi sodelovanje s civilnimi organizacijami, lokalnimi oblastmi in zasebnim sektorjem. Izboljšanje sistemov izobraževanja in raziskovanja, položaja žensk in otrok, zdravstvenih sistemov v najbolj ranljivih državah afriškega kontinenta, delovnih pogojev, prehranske varnosti, vse to so teme, na katerih EU sodeluje z afriškimi partnerji. EU afriška mirovna prizadevanja podpira s pomočjo 11 misij, ki delujejo na afriški celini, ter na različne načine podpira napore Afriške unije na področjih preprečevanja konfliktov, kriznega upravljanja in boja proti terorizmu. Pomembna je tudi pomoč Jemnu, tako na humanitarnem področju kot v mirovnih prizadevanjih v dialogu z regionalnimi akterji.

Izvedeli smo veliko vaših pogledov na državne in svetovne teme, za kar se Vam iskreno zahvaljujem. Prosim pa še za nekaj bolj osebnih odgovorov. Katera knjiga Vas je nazadnje navdušila? Kakšno glasbo poslušate? Kaj najraje jeste? Ali imate kraj, kamor še posebno radi zahajate? Kaj Vam trenutno največ pomeni?

Greva kar po vrsti … V zadnjem obdobju mi žal zmanjkuje časa za branje knjig, včasih uspem prebrati kakšno stran pred spanjem. Sem ljubitelj rock glasbe iz 80. let prejšnjega stoletja. Uživam v pretežno zelenjavni in morski hrani. Najbolje se počutim kjerkoli ob morju. Največ mi pomenijo moji otroci in čas, ki ga preživljam z njimi.

O človeku veliko pove družinsko življenje, čeprav ga danes velikokrat ločujemo od javnega. Kaj Vam pomeni družina?

Otroci mi predstavljajo največji navdih.

Zasledil sem, da imate več otrok, med njimi pa tudi otroka s posebnimi potrebami. Menim, da morajo ljudje vedeti, da smo tudi ljudje s posebnimi potrebami del družbe, ravno tako vredni spoštovanja in z enako mero dostojanstva ne glede na naše kognitivne ali telesne primanjkljaje. Prepričan sem, da nam s svojo izkušnjo lahko pomagate. Morda nam zaupate kakšno družinsko anekdoto ali dogodivščino?

Moja izkušnja je, da si otroci s posebnimi potrebami, tako kot vsi ostali otroci, želijo predvsem vključenosti v družbo in druženja z vrstniki. Izjemno pomembna pa je seveda tudi njihova družina oziroma starši, ki jih pri tem podpirajo po svojih najboljših močeh. Kot družba moramo zato pomagati tudi staršem otrok s posebnimi potrebami, ki se dnevno srečujejo z izzivi tako na zasebnem kot službenem področju. Posebnih dogodivščin, ki so nadvse dragocene, imamo pa veliko, zato bi težko izbral zgolj eno.

Kako si predstavljate deinstitucionalizacijo Slovenije in ali jo podpirate? Smo v vrhu institucionaliziranih oseb v Evropski uniji. Po zadnjih podatkih Inštituta RS za socialno varstvo (IRSSV) v Sloveniji v ustanovah živi približno 23 tisoč ljudi, to je v povprečju 11 oseb na 1000 prebivalcev, kar nas postavlja v sam vrh EU, kjer v institucijah živita v povprečju 2,3 osebe na 1000 prebivalcev.

Deinstitucionalizacijo podpiram; je pravilna smer in proces, ki nam ga nalaga tudi EU. Pri tem pa se moramo zavedati, da gre za sistemsko spremembo, ki jo je treba vpeljati postopno ter v stalnem dialogu z lokalnimi skupnostmi. Vsem nam je v interesu vključujoča družba in moramo zavestno svoje napore vlagati v to, da pridemo do nje s čim širšim družbenim konsenzom.

Za konec le še: kaj bi sporočili nam – dijakom Škofijske klasične gimnazije?

Mladi ste prihodnost in ste nosilci sprememb. Želim vam, da spoznate in uresničite svoje potenciale, da verjamete vase, ste optimistični, samozavestni, odprti in hkrati sočutni. Pridobite si čim več izkušenj in znanja – tako doma kot v tujini – in s temi izkušnjami aktivno sooblikujte svet, v katerem želite živeti. Mi v vladi pa bomo izpolnili svoj del naloge in s sistemskimi rešitvami omogočili, da boste svojo prihodnost videli v Sloveniji, da boste radi in ponosno živeli tu.

Maks Lenart Černelč, november 2022

Različnost bogati, polarizacija pa blokira in jemlje energijo

Gospod Lojze Peterle ni nikoli sanjal, da bi postal predsednik vlade.

Sodeloval je na prvih demokratičnih volitvah v Republiki Sloveniji leta 1990. Nihče jim ni napovedoval zmage, a so na volitvah večino glasov prejele stranke, združene v koalicijo DEMOS (koalicija šestih strank). Znotraj teh so Slovenski krščanski demokrati prejeli največ glasov na volitvah v družbeno – politični zbor Skupščine Republike Slovenije.

Gospod Lojze Peterle je mesto predsednika vlade želel odtopiti prof. dr. Jožetu Pučniku, ki je bil ateist, ki je dlje časa živel v demokraciji in imel z demokracijo več izkušenj. Ne zato, ker bi želel prelagati odgovornost, temveč ker je bil Krščanski demokrat in je menil, da bi bilo takrat manj zadržkov, če bi bil predsedujoči dr. Jože Pučnik. Vendar je bil pred volitvami v skupščini dogovor, da ima mandatarja tista stranka, ki bo dobila največ podpore na volitvah, največ glasov.

Z veseljem in ponosom je nato sprejel in opravljal poslanstvo predsednika vlade. Gospod Lojze Peterle je funkcijo v okviru DEMOSOVE vlade vodil dve leti.

Spoštovani gospod Lojze Peterle, zahvaljujem se Vam, da ste se odzvali povabilu na intervju za razredni časopis dijakov Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.

Menim, da so Vaši pogledi pomembni za razumevanje in širšo sliko dogajanja v Sloveniji in svetu. S svojim delovanjem s pomembnih funkcij vplivate in ste vplivali na naša življenja. Želim izvedeti Vaše poglede in konkretne predloge za blaginjo prebivalcev Republike Slovenije.

Pomembno je, da se mladi srečamo z najrazličnejšimi pogledi. Ker vedno delujete pomirjujoče in povezujoče, verjamem, da bo tudi ta intervju delček v mozaiku povezovanja Slovencev, spoštovanja, optimizma in razumevanja.

Pomembno je, da iščemo in se trudimo za rešitve, ki bodo dobre za vse nas.

Kako vidite in čutite Slovenijo danes, kako ste jo pred desetletji, ko ste bili predsednik prve demokratično izvoljene Vlade RS?

Pravzaprav bi lahko govoril o treh Slovenijah: o Sloveniji v Jugoslaviji, ki ni bila sposobna demokratične preobrazbe, o Sloveniji ob osamosvojitvi in Sloveniji danes.

Prvih dvainštirideset let sem preživel v komunistični Jugoslaviji z nedemokratičnim enopartijskim sistemom, v katerem smo bili kristjani drugorazredni državljani, vera in Cerkev pa sistematično diskvalificirani.

Vesel in ponosen sem, da pripadam generaciji, ki je razumela nasmeh zgodovine in uresničila sanje slovenskega naroda o lastni, samostojni in demokratični državi. Tega ne bi dosegli, če ne bi na prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 zmagal DEMOS, koalicija pomladnih strank, ki je nastopila z državotvornim programom z razliko od komunistične strani, ki je želela Slovenijo v Jugoslaviji. Brez te zmage tudi ne bi bilo plebiscita 23. decembra 1990, na katerem se je velika večina odločila za samostojno Slovenijo danes.

Druga polovica osemdesetih let je prinesla v Sloveniji demokratično in državotvorno prebujo, ki je prisilila Partijo v demokratične spremembe. Na pomladni strani je nastal cel lok strank (od desne, leve in sredine). Demokrščanska stran (Slovenski krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza) je imela večino, vendar osamosvojitve ne moremo videti kot zgolj kot “desni projekt”.

Osamosvojitev in demokratizacijo smo videli kot nacionalni projekt, zato smo k sodelovanju pritegnili tudi opozicijo. Z njo smo se dogovorili, kako bomo izvedli plebiscit.

Slovenija je bila na dan proglasitve države in ob napadu Jugoslovanske ljudske armade sama, vendar enotna in praznična. Bistveno je, da nas osamosvojitev in vojna za Slovenijo nista razdelili, kot se je to zgodilo v drugi svetovni vojni in z revolucijo.

Proglasitev države 26. junija 1991 je bil dogodek brez primere, tako tudi vojna za Slovenijo. Iz stoletja preglasovane province smo stopili na politični zemljevid sveta z lastno in suvereno državnostjo. To je bila podlaga za vstop v OZN, EZ in NATO.

Veliko ljudi je bilo za osamosvojitev, tudi med komunisti, manj pa za resnično preobrazbo v smeri evropskih demokratičnih standardov, kar bi pomenilo tudi razgradnjo privilegijev, monopolov in struktur, razvitih v času enopartijske diktature.

Demosova vlada je ambiciozno začela reforme, žal pa je trajala samo dve leti. Z njenim koncem se je spremenila smer in dinamika sprememb. Do izraza so prišle stare politične sile in skušale/skušajo ohraniti, kar se da formalne in neformalne moči. Ta mešanica starega in novega še traja. Naša demokratična preobrazba, kot smo si jo želeli ob proglasitvi države, še ni dokončana. Tudi s spravo nismo daleč prišli.

Pred tridesetimi leti je bilo več dialoga, več zanosa, več reformne volje, danes imamo močno polarizacijo, veliko nestrpnosti, sovražnega govora, celo revolucionarnih namenov, obnovljeno ideološko govorico proti drugače mislečim. Diši po konceptu sovražnika, od katerega smo se poslovili z osamosvojitvijo.

V modrih demokracijah velja za uspeh dogovor med različnimi, pri nas je uspešen tisti, ki drugega premaga ali onemogoči. Mi imamo probleme z medsebojnostjo.

Kakšen razvoj si želite za Slovenijo 2030 in kaj je realnost?

Leto 2030 bo jutri. Vmes se bo še poglobila kriza zaradi vojne v Ukrajini. Ne bo šlo samo navzgor. Mogoče se bo treba navaditi na manj. Misliti bi morali bolj dolgoročno. Polarizacija in razdeljenost nam ne bosta koristili. Različnost bogati, polarizacija pa blokira in jemlje energijo. Malo bolj bi morali biti veseli drug drugega. Če hočemo dosegati skupne cilje, moramo spoštovati dostojanstvo vsakega.

Želim si najprej Slovenije z veseljem do življenja, Slovenije, v kateri bi stanje duha nagovarjalo k ustvarjalnosti in sodelovanju, ne pa k izseljevanju in slabi volji. Želim si, da bi Slovenija ponujala podjetnim ljudem najboljše pogoje, tistim, ki so oddelali, pa kakovostno in dostojno jesen življenja.

Kje in v čem so bistvene prednosti Slovenije?

Mi imamo kot narod posebno zgodovinsko izkušnjo na enem od najbolj prepišnih predelov Evrope. Naš obstoj in naša identiteta sta bila večkrat ogrožena in se je bilo treba zanju boriti. Biti smo morali realisti in inovativni. Naša kulturna prednost je, da se ne postavljamo nad nikogar. Želimo si miru, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja ter enakih pogojev za ustvarjanje.

Geografsko smo zelo dobro situirani, imamo prelepo deželo, nimamo sovražnikov, smo zelo delavni, dobro izobraženi, imamo podjetja, umetnike, znanstvenike, športnike idr. svetovne veljave.

Kaj bi bile Vaše prioritete pri kratkoročnem in pri dolgoročnem delovanju, če bi bili danes predsednik vlade RS?

Najtežje gledam demografsko usihanje (lani 10 % manj rojenih) in polarizacijo, ki teži v sovražnost. Zato bi bila moja prva prioriteta podpora veselju do življenja, druga pa delo za strpno, spoštljivo in ustvarjalno sožitje. Država ne more naročati otrok, lahko pa poskrbi za naklonjene pogoje za življenje družin. To se lahko zgodi samo s podporo podjetnosti/gospodarstvu. Naš potencial je birokratsko zavrt, tako da se podjetniki izseljujejo v boljša okolja.

Gospodarsko politiko bi povezal z okoljsko ob prepričanju, da je gospodarska dolgoročno lahko uspešna samo ob upoštevanju zakonov narave.

Lotil bi se tako imenovanih ideoloških tem, ki so svinec na nogah naše rasti/razvoja. Z resnicoljubnostjo, pieteto in visoko politično kulturo po evropskih standardih bi morali preseči delitve, ki koreninijo v drugi svetovni vojni in revoluciji. Tako bi dvignili kakovost naše medsebojnosti, ki je nujna za skupno prihodnost.

Danes se veliko govori o prehodu na zeleno, samooskrbno in digitalno, a je gotovo zelo pomemben vnos človeških vrednot in ne izključevanje različnih skupin v družbi ali drugače mislečih. Kako povezovati različnost in ne deliti, s konkretnimi rešitvami, ne le na načelni ravni?

Vrednote so ključne. Preden je bila podpisana pogodba o skupnosti jekla in premoga, so se očetje takratne Evropske skupnosti dogovorili, da bo temelj nove, združene Evrope spoštovanje človekovega dostojanstva. Če spoštuješ drugega, ga ne napadaš, onemogočaš itd.

Zeleno se lahko zgodi samo, če smo vsi za to. Zeleno pomeni krepitev skupnosti, organsko paradigmo. Zelene bi morale biti vse politične barve.

Digitalizacija prinaša veliko dobrega, ne moremo pa digitalizirati src in duš.

Kako konkretno? Tako, da bodo družine, šole in politika vzgajale k spoštljivosti in sožitnemu sodelovanju.

Da sovražni govor in izključevalne politike ne bodo prizadevale posameznikov ali celih družbenih skupin.

Imam občutek, da se krščanstvo v naši družbi bolj izključuje kot druge veroizpovedi. Ali tudi Vi tako menite in zakaj je tako?

To je očitno. Jaz sem še doživel preštevanje in slabšalni pouk o veri v šoli, zaradi katerega je postalo nekaterim zaradi vere nerodno. Žal zlasti na socialnih omrežjih zmerjalno etiketiranje vernih napreduje. To pomeni, da je imela ideološka šola uspeh oziroma da kulturno-bojni odnos do krščanstva še traja. Za družbo, ki se ima za demokratično in evropsko, je to seveda nesrečen paradoks. Sicer pa tako globalno deluje glavni ideološki tok. Berimo, kaj je Kristus napovedal: »Zaradi vere vas bodo preganjali.”

Kako doseči, da bi bili najboljši strokovnjaki na strokovnih mestih, in to ne bi bilo več odvisno od politične usmerjenosti in svetovnega nazora posameznika? Menim, da bi to morali preseči.

Tako, da se konča sprenevedanje, da so strokovnjaki lahko samo ljudje ene politične opcije. To sem doživljal že kot predsednik vlade. Če smo mi koga zamenjali, je bila to politika, kadar je menjala druga stran, so bili vsi sami strokovnjaki. Ne bo spremembe, dokler ne bomo vsi “naši” in dokler ne bodo dosledno uveljavljeni razpisni pogoji oziroma kriteriji strokovnosti.

Kako prestopiti ustaljene navade?

Hudo je, da je ta model res postal navada. Rešitev je v vzgoji in politični kulturi. Vse se pa začne pri spoštovanju dostojanstva, drugega in drugačnega.

Iz svojih izkušenj, ki jih imam glede aktivnosti v okviru inkluzivnega izobraževanja, imam izkušnjo, da so odločevalci glede na besede pripravljeni iti naproti in urediti spremeniti stvari, a kaj, ko je potrebno z novimi vladami vse vedno začeti od začetka, postopki in spremembe nimajo kontinuiranega nadaljevanja k cilju. Tako, da za časa mojega izobraževanja ni sprememb na bolje. Tako je najverjetneje na več področjih.

Tega, žal, ne slišim prvič. To ne velja samo v odnosu do posameznikov, ampak tudi do društev, občin itd. Tako zaradi politične ekskluzivnosti prihaja do uradniške diskontinuitete oziroma nepozornosti. To je v bistvu eden od ostankov revoluciorne prakse. “Zdaj smo mi …” To seveda stane denarja in živcev.

Maks Lenart Černelč, november 2022