Končno je napočil tudi dan, ko smo se odpravili k našim švicarskim prijateljem, ki smo jih pred mesecem dni gostili na naši gimnaziji in skupaj z njimi izvedli nepozaben koncert. Sedaj je nastopil čas, da podobno zgodbo ponovimo še na njihovi šoli in svojo ustvarjalnost delimo z njihovimi dijaki, profesorji ter starši naših švicarskih gostiteljev.
Na zadnji dan zimskih počitnic, v nedeljo zjutraj, smo se z dvema avtobusoma – smo namreč res velik zbor – in sedmimi spremljevalci (trije od njih so fantje iz benda) odpravili izpred zavoda. Čakala nas je celodnevna vožnja skozi slikovite pokrajine Avstrije in Nemčije vse tja do Švice. Na žalost nas je že takoj zjutraj pričakala novica, da na izmenjavo ne bo mogla iti zborovodkinja Marjetka Kozmus, a smo si obljubili, da bo z nami vseeno ves čas v mislih in da bomo naše vtise z njo delili na daljavo. Za nas je pripravila lepo pismo in nam zaželela nepozabne pevske nastope ter veliko lepih trenutkov pri spoznavanju Švice ter druženju s sovrstniki iz gimnazije v Wohlenu.
Pot nas je najprej vodila skozi Avstrijo in nato naprej v Nemčijo proti Münchnu. To je bila priložnost za kramljanje na avtobusu, postanki pa seveda za malico in za to, da se malo nadihamo svežega zraka. Dan je bil lep, tako da smo se lahko naužili tudi obilice sončnih žarkov. Malo nas je presenetilo nekaj prometnih zastojev na poti, zaradi česar je kazalo, da bomo na cilj prišli s kar nekaj zamude, a smo ves čas o tem obveščali naše gostitelje, da nas ne bi prezgodaj prišli pričakat v njihovo šolo. Na poti nam je prof. Feštanj predstavil nekaj najbolj zanimivih dejstev in zgodb o Švici, se na hitro sprehodil skozi njeno bogato zgodovino ter nas opozoril na to, da moramo biti pazljivi pri uporabi mobilnih telefonov ter pri plačevanju z bančnimi karticami, saj Švica ni članica Evropske unije. Je pa zato članica Schengenskega območja, zato pri vstopu v državo nismo bili deležni mejne kontrole in preverjanja, vseeno pa smo si pridelali še malo zamude, ker sta morala šoferja avtobusa naročiti in prevzeti vinjete za vožnjo po švicarskih avtocestah. Še nekaj dodatne zamude nam je povzročila gneča na cesti mimo mesta Zürich, kasneje so nam namreč naši gostitelji pojasnili, da se v tem delu Švice zaključujejo zimske počitnice in se meščani vračajo s smučanja. Smo pa vseeno uživali ob pogledu na drugo največje švicarsko jezero, Bodensko jezero, ki nas je spremljalo del poti proti mestecu Wohlen.
Ob 20.30 smo tako končno prispeli na cilj, eno uro in pol kasneje, kot smo najprej načrtovali. Kljub temu naši gostitelji niso bili slabe volje. V koncertni dvorani gimnazije so nas sprejeli res prisrčno s pesmijo, ki jo je zapel njihov gostiteljski zbor. Nato smo se na hitro odpravili s sovrstniki in njihovimi družinami na njihove domove, nekateri v samem mestu Wohlen, drugi pa v mestecih ali vasicah v bližini. Kot posebnost bi veljalo omeniti, da pri sebi doma družine njihovih učiteljev gostijo tudi naše profesorje in spremljevalce, ki imajo zato lahko podobno izkušnjo gostoljubja kot dijaki.
Družine so seveda poskrbele za prijetno dobrodošlico in nas pogostile z okusno večerjo, ker pa je bila ura že pozna, smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je naslednje jutro ob 8.00 že čakala prva pevska vaja v šoli, kmalu zatem pa tudi že krajši koncert za dijake gostiteljske gimnazije.
Ob osmih zjutraj so naši pevci v avditoriju gimnazije najprej začeli z dvourno pevsko vajo, nato pa so se jim pri skupni vaji za eno uro pridružili še pevci švicarskega zbora, saj bodo na zaključnem koncertu v sredo del pevskih nastopov izvedli skupaj. Ob 11.20 so za dijake gimnazije, ki so sami želeli prisluhniti petju našega zbora, izvedli krajši koncert, ki je napolnil avditorij do zadnjega kotička, koncert pa so si ogledali tudi mnogi profesorji, eden od njih, ki sicer ob ponedeljkih nima pouka in takrat ne prihaja v službo, je tokrat izjemoma prišel samo zato, da prisluhne (Z)Mešanemu zboru. Občinstvo je s svojimi aplavzi pokazalo veliko navdušenje in pri nekaterih pesmih skupaj s pevci dvigovalo roke v ritmu pesmi.
Po nastopu je za polovico naših pevcev sledil vodeni ogled gimnazije v dveh skupinah, med tem ko je druga polovica že odšla na kosilo v šolsko restavracijo, pozneje pa sta se skupini zamenjali. Eno od skupin ogleda je vodil tudi ravnatelj, ki je poseben poudarek namenil arhitekturnim posebnostim šole in več zgradbam na območju šole, ki so zaradi potreb nastajale v različnih časovnih obdobjih, njihova posebnost pa je tudi v tem, da so med seboj fizično ločene, kar pomeni, da morajo dijaki pogosto k naslednji šolski uri oditi v sosednjo stavbo. Pri tem velja poudariti, da dijaki tukaj v šoli ne nosijo copat, zato preobuvanje pri selitvi iz ene stavbe v drugo ni potrebno. Šola ima tudi veliko učilnic za praktično in umetniško ustvarjanje, lepo veliko telovadnico in knjižnico, v njeni bližini pa se nahaja tudi veliko športne infrastrukture.
V avli šole smo opazili tudi razstavo osnutkov plakatov za naš sredin koncert, ki so jih naredili dijaki pri pouku, kjer med drugim velik poudarek namenjajo tudi grafičnemu oblikovanju. Eden od plakatov je bil zmagovalni in zato izbran, da se ga obesi na več mestih v šoli ter v njeni okolici.
Tudi kosilo v šoli je bilo okusno, tipično švicarsko na osnovi testenin z bogatimi dodatki, vsi pa smo dobili še plastenko gazirane vode, navadna voda pa je tukaj tako kot v Sloveniji pitna tudi iz pipe. A kaj hitro po kosilu smo se z našima avtobusoma odpravili do samostana Muri, ki se nahaja v bližnjem mestecu, oddaljenem približno deset kilometrov od Wohlena. Izjemno nas je prevzela bogata okrasitev in poslikava samostanske cerkve. Samostan sicer ne deluje več, a za njegovo zunanjost in notranjost zelo lepo skrbijo. Najprej nam je vodička predstavila bogato zgodovino samostana, ki je bil ves čas zgodovine tesno povezan z dinastijo Habsburžanov, nato pa smo imeli v treh skupinah voden ogled po različnih prostorih samostana. Ob koncu nam je lokalni mojster igranja na orgle zaigral še nekaj skladb na manjše in večje orgle, orgle pa so lahko preizkusili tudi tisti naši dijaki, ki znajo igrati na ta inštrument. Njihov zvok je bil res izjemen.
Po povratku v Wohlen smo se odpravili domov k družinam naših gostiteljev, ki so spet lepo poskrbele za večerjo, nabrati smo ni namreč morali novih moči, saj nas je naslednji dan že čakal vzpon visoko v gore alpskih vršacev na nadmorsko višino 1800 metrov.
3. dan naše izmenjave je bil v celoti posvečen odkrivanju okoliških krajev, saj smo se skupaj s švicarskimi dijaki odpravili na ekskurzijo. Najprej smo se iz Wohlena odpravili z vlakom, nato dvakrat presedli na avtobus in se s čudovitega izhodišča ob velikem jezeru z gorsko železnico povzpeli visoko proti gori Rigi. Vlak nas ni popeljal do samega vrha, tako da smo do najvišje točke hodili še slabe pol ure in dosegli nadmorsko višino 1800 metrov. Na vrhu je ogromen razgledni stolp z anteno, s katerega se odpira čudovit pogled na okoliške alpske vrhove, doline in jezera, kadar je lepo vreme. Danes žal te sreče nismo imeli, saj je bilo izjemno megleno, so pa se nam lepi razgledi na jezero ponujali ob povratku z vlakom, ko se je strmo spuščal proti vznožju gore.
Pot smo takoj zatem nadaljevali z ladjico, kjer smo se približno 45 minut vozili na drugo stran jezera vse do mesta Lucerna, ki ga Slovenci najbolj poznamo po veslaških tekmovanjih in preteklih osvojenih medaljah za našo državo. Toda mesto te še bolj prevzame s svojo staro in bogato arhitekturo, čudovitimi cerkvami, ozkimi uličicami in lesenimi mostovi, pokritimi s streho. Našli smo tudi ulico, v kateri so vse trgovine namenjene prodaji številnih priznanih znamk švicarskih ur. Ker je mesto turistično, v njem ne manjka tudi trgovinic z najboljšo švicarsko čokolado ali pa svetovno znanimi švicarskimi noži. Gostitelji so za nas pripravili tudi zemljevide z označenimi točkami, ki smo jih morali najti in s pomočjo QR kode obiskati spletne strani, na katerih smo prebrali nekaj o zgodovini in drugih posebnostih teh znamenitosti. Ostalo nam je kar nekaj časa za sprehod po mestu in še kakšen nakup spominkov. Mesto ima tudi čudovito železniško postajo, zraven nje pa eno najlepših in najbolj znanih koncertnih dvoran v Švici.
Pozno popoldne smo se z vlakom odpravili nazaj proti Wohlenu. Nekateri dijaki so zaradi bližine domov svojih gostiteljev izstopili že pred končno postajo, večina pa nas je potovala vse do Wohlena, od tam pa na domove gostiteljev, kjer smo z družinami preživeli prijeten večer.
Današnji dan je bil namenjen predvsem potepanju in sprostitvi, jutrišnji dan pa bo v celoti posvečen našim pripravam na večerni koncert, ki se ga že zelo veselimo.
Danes je končno nastopil veliki dan, ko so dijaki obeh zborov širšemu občinstvu pokazali rezultate svoje ustvarjalnosti. Po intenzivnih pripravah v zadnjih mesecih in skupnem sodelovanju obeh zborov je bil to prav gotovo vrhunec naše slovensko-švicarske izmenjave.
(Z)Mešanci so dan začeli z dvourno pevsko vajo v čudoviti cerkvi sv. Leonarda, ki stoji v samem središču mesta Wohlen. Z zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič so izpilili in izpopolnili še zadnje detajle njihovega pevskega nastopa, pri čemer so veliko pozornosti namenili tudi pomenu veselja in navdušenja, ki ga morajo vložiti v svoj nastop, da bo publika res začutila moč njihove energije in zato ob poslušanju še toliko bolj uživala. Pevsko vajo smo izkoristili tudi za to, da smo voščili našima pevcema Ajdi in Valentinu, saj sta v teh dneh praznovala rojstni dan, oba sta dopolnila 18 let in tako postala polnoletna.
Po vaji smo se odpravili v šolo, kjer smo imeli kosilo. Tokrat so nam postregli okusne mesne kroglice s pire krompirjem, omako in solato. Po kosilu smo tri šolske ure preživeli pri pouku naših sovrstnikov – sami smo si lahko izbrali, katere predmete bomo obiskali. Tudi na tej šoli tako kot pri nas šolska ura traja 45 minut, odmori pa so dolgi po 10 minut. Običajno je tudi, da ima dijak čez dan tudi proste ure, iz tega razloga pogosto pouk traja do poznega popoldneva, tudi do 18.00. Opazili smo tudi, da pouk tu poteka z manjšim številom dijakov, da imajo dijaki več izbirnosti in da je kar velik del pouka namenjen tudi praktičnemu delu, npr. slikanju, ilustriranju, grafičnemu oblikovanju ipd. Tudi oprema v šoli je visoke kakovosti, kar je bilo med drugim opaziti tudi pri pouku kemije. Nekateri naši dijaki so bili tudi aktivno vključeni v dejavnosti pouka in pri njem ustvarili plakate, skice in ilustracije.
Nato smo se odpravili nazaj do cerkve, kjer smo izvedli še skupno vajo s švicarskim zborom in se dogovorili glede postavitve obeh združenih zborov, pa tudi glede načina prihajanja na oder ter menjavanja zborov. Nato smo imeli slabo uro časa, da se še sprostimo, si odpočijemo in preoblečemo v koncertne obleke. Dvajset minut pred začetkom smo imeli v župnijskem domu zraven cerkve še zadnji zbor, kjer je zborovodkinja Helena pevcem izrekla besede spodbude ter izrazila željo, da pojejo s srcem, navdušenjem in veseljem, in da dajo od sebe vse, kar zmorejo. Pevci pa so nato prisluhnili še sporočilu spodbude in dobrih želja, ki ga je zanje napisala njihova zborovodkinja Marjetka Kozmus. Sprejeli so ga z navdušenjem in lepim aplavzom.
Cerkev se je povsem napolnila. Okrog 500 obiskovalcev. Domačini pravijo, da ne pomnijo, kdaj je bilo nazadnje tako. V prvem delu koncerta so nastopili domačini in navdušili publiko s pestrostjo izbora pesmi, nas je seveda najbolj navdušila slovenska pesem Petelinček je zapieu. Sledil je slovenski nastop, pri čemer smo že z uvodno pesmijo povsem navdušili občinstvo, v nadaljevanju pa se je naša energija samo še stopnjevala, aplavzi pa so bili čedalje glasnejši in občinstvo je s ploskanjem tudi samo sodelovalo pri nekaterih pesmih. Vrhunec je bil zadnji del koncerta, ko je na odru stalo skoraj dvesto mladih pevcev, ki so zapeli štiri pesmi. Pri eni od njih so istočasno dirigirali kar štirje zborovodje. Zadnja pesem je občinstvo navdušila do te mere, da so bili mladi pevci deležni stoječih ovacij in se je moral priklon ponoviti kar nekajkrat.
Polni lepih vtisov smo imeli takoj po nastopu še krajše skupno srečanje v župnijskem domu, kjer je zborovodkinja Helena pohvalila pevce za to, da so se držali vsega tistega, kar so se dogovorili, ter da so peli res izjemno dobro, z veliko energije in navdušenja, kar je bilo čutiti ves čas nastopa. Naše pevce pa je s svojo prisotnostjo ter nagovorom počastil tudi predstavnik slovenskega veleposlaništva v Švici, Janez Čuk, ki je s ponosom prisluhnil koncertu, po njem pa je našim dijakom podaril švicarske čokoladice.
Ker je bil to zadnji večer, se je spodobilo, da imamo kljub pozni uri še poslovilno zabavo, ki se je v šoli začela z večerjo v kantini, ob tem pa smo si lahko privoščili še številne sladice, ki so jih za nas pripravili švicarski dijaki. Poveselili smo se tudi ob skupnem petju znanih popevk in spremljave klavirja in na ta način preživeli zadnje trenutke našega skupnega večdnevnega druženja, saj smo se naslednji dan že zelo zgodaj odpravili nazaj proti Sloveniji.
Švica nam bo vsekakor ostala v lepem spominu, toda tisto, kar se bo najbolj vtisnilo v spomin, so nova prijateljstva, ki bodo, vsaj nekatera, ostala za dolga leta.
