Hvala, da ste si vzeli čas in prišli na pogovor v knjižnico Antona Breznika na  Škofijski klasični gimnazije. Pa začnimo kar na začetku, v katerem življenjskem obdobju ste se začeli ukvarjati s poezijo? Se morda spomnite svoje prve pesmi?

Hvala za povabilo, lep občutek je videti toliko mladih na kupu. Pisati sem začela že pri trinajstih, dvanajstih in ravno ta konec tedna sem gostila pred rojstno hišo Neže Maurer, v bližini svojega doma, kjer so me spraševali, če je Stena srca res moj pesniški prvenec, in iskreno povedano je moja druga pesniška zbirka. Pri štirinajstih sem že izdala pesniško zbirko Oblak v srcu, mi je žal, da je nisem prinesla s sabo, saj številni omenijo, da so tiste pesmi zelo odrasle. Oblak v srcu mi je pa vendarle založila osnovna šola, zato je ne smatram kot prvo pesniško zbirko. Mogoče jo še ponatisnem; včasih ko pogledam tiste pesmi, se čudim, kako sem bila modra, morda še bolj kot zdaj (smeh). Rekla bi, da leta tukaj ne igrajo velike vloge, je pa bolj bistven proces zorenja. Predvsem se mi zdi, da je dozorel moj slog, ki je ubral novo pot. Del pesmi iz Stene srca je bil napisan med koronskim obdobjem, pred tem pa sem doživela neko prekinitev. Veliko je bilo stvari dogodkov, in bolj smo obdani s šundrom ter kaosom, manj je bilo prostora in časa, da se srečamo s samim sabo. Poezija, vsaj iz mojega gledišča, potrebuje samost, tisto žlahtno samost, malce melanholije, ki bi jo nekateri izrinili iz spektra dovoljenih občutij in počutij. Mislim, da se mi je med časom korone to intenzivnejše vrnilo. Tako me pisanje in želja, da misli prenesem na papir ter morda kakšni bralki ali bralcu odprem novo polje razmisleka, na nek način spremlja že vse življenje. Verjetno sem v glavi pisala že prej, odkar pomnim.

Katera oseba, morda pesnik, je najbolj vplivala na vaše pesnjenje, na vaš pesniški slog?

Bila sem poseben mladostnik, otrok, tudi zdaj kot odrasel, in nisem imela vzornikov, če gre to razumeti. Veliko sem brala, od Lermontova, Anne Sexton, do sedaj moderne avtorice Rupi Kaur, ki se me je v zadnjem obdobju zelo dotaknila, pa Nobelova nagrajenka Glück ter Pessoa, ki je zame izjemen pesnik, skratka obožujem poezijo. Ne bi pa rekla, da sem želela pisati kot nekdo drug, vedno sem imela željo svet ubesediti drugače, vsi ti ljudje so namreč že podali svoj pečat. Tako ali drugače vsi nezavedno črpamo tuje sloge, kakšen slog nas prevzame, in to je dobro. V sedanjem času je veliko govora o avtorstvu in to je včasih meni smešno, saj smo zaznamovani z znanjem, ki se je prenašalo skozi generacije, preko ljudskega izročila, in to smo si mi sedaj kar prisvojili. Smo na točki, ko poudarjamo svoje avtorstvo, pa je to res? Smo res odkrili Ameriko? Tudi Amerika, ko je bila odkrita, je bila odkrita iz našega evropocentričnega pogleda. Vsi ti avtorji so me navdihovali, ne bi pa rekla, da sem imela konkretnega vzornika, po katerem bi se želela zgledovati.

Fabijan Tivadar in Jana Semprimožnik