Žal se nam vsi, ki so si želeli na tekmo, iz različnih razlogov niso mogli pridružiti. Vzdušje je bilo sproščeno že od prevzema štartnih številk dalje. Čeprav je radarska slika padavin kazala, da se lahko tudi nad Šmarno goro vsak hip razbesni neurje, je najbolj črne oblake naša dobra volja odgnala stran, dežne kaplje, ki so nas spremljale med ogrevanjem, so poskrbele, da se je ozračje malce ohladilo, in tako je bila temperatura zraka primernejša za napor, ki nas je čakal.

Ker smo ženske štartale pol ure pred moškimi, smo si lahko že malce oddahnile, preden smo si poiskale mesto ob trasi, od koder smo navijale zanje. Ob bližanju najhitrejših dveh tekmovalcev ciljni črti je bilo precej hrupno, saj sta imela neverjetno hiter čas. Zmagovalcu letošnjega Rekorda je s časom 11:20 celo uspelo za 5 sekund izboljšati 10 let star slovenski rekord proge (absolutni rekord je v lasti eritrejskega tekača in je še za 12 sekund hitrejši).

Bili smo del odličnega vzdušja, se ob klepetu z najboljšimi tekači marsičesa naučili ter tudi nasmejali, saj gre za sproščeno, dostopno in vedno nasmejano druščino. Veselili pa smo se tudi podelitve nagrad, saj je naša Ana Bohinc s časom 18:10 zasedla 3. stopničko v kategoriji mladink.

Jaka Grad je s časom 17:11 zasedel 7. mesto med mladinci, Špela Zupan pa s časom 17:42 peto mesto v kategoriji članic.

V spodbudo vsem, da bi se nam naslednje leto pridružili, naj bodo tudi kratki osebni komentarji tekme s strani udeležencev:

Jaka Grad, 2. c: »Tako vzdušje kot tekma sta bila odlična. Sam ob vzponu nisem padel, je pa zato padel slovenski rekord. Poleg utrujenih nog pa sem domov odnesel še dve izkušnji, ki pa bi znali koristi še komu, ki se znajde na štartu podobne prireditve: 1. Ne ustraši se ljudi v ultra oprijetih športnih pajkicah in njim podobni majici, četudi si sam oblečen v navadne kratke hlače in bombažno majico ter 2. Na začetku se ogrej toliko, da ti bo kaj energije ostalo še za tekmo samo.«

Špela Zupan: »Rekord Šmarne gore je ravno pravšnja gorskotekaška preizkušnja za vsakega, ki se šele spogleduje s to disciplino teka, saj ni predolga ter je tehnično dovolj zahtevna, da se na njej hitro pokaže, kdo je vešč hitrega gibanja tudi po zahtevnem terenu. Poleg tega pa ni nevarna, saj se teče le navzgor. Veseli me, da sem že drugo leto zapored navdušila nekaj dijakinj in dijakov za to tekmo, žal mi je bilo, da vsem ni uspelo priti na štart. A gora počaka, zato moramo biti tudi sami potrpežljivi pri čakanju na priložnost za nove rekorde. Do svojega osebnega izpred nekaj let mi manjka točno minuta, nisem pa pričakovala, da bom letos tekla bolje kot lani, zato sem tudi z rezultatom zadovoljna. Največ pa mi pomeni navdušenje dijakov po tekmi, zato upam, da naša udeležba postane tradicionalna.«

Ana Bohinc, 3. a: “Na Šmarno goro sem se odpravila že neštetokrat, ampak tokrat je bilo drugače. Imela sem zelo dobro konkurenco  in mislim, da še nikoli nisem prišla nanjo tako hitro. Seveda ni bilo lahko, saj si želiš biti čim hitrejši. Med samim tekom ne gre le za fizični, ampak tudi za psihični napor. Pri tem moraš dobro poznati svoje telo in njegove zmogljivosti, saj lahko v nasprotnem primeru prehitro obupaš. Poleg tega moraš biti zelo samozavesten in zaupati v svoje zmožnosti, saj ti bo le tako uspelo.
Zagotovo pa lahko potrdim, da trud ni bil zaman. Poleg nagrad, ki sem jih prejela, me je na vrhu pričakala prijetna družba in malica.”