Na Dunaj smo se odpravili zgodaj zjutraj, zato je v avtobusu sprva vladalo zaspano vzdušje. Po prečudovitem sončnem vzhodu, ki smo mu bili priča, sta tišino v avtobusu zamenjala glasba in smeh, mi pa smo se že (pre)glasno pogovarjali.

Arhitekturno bogata zunanjost dvorca Schönbrunn je presegla naša pričakovanja. Z ogledom razkošnih soban smo lahko vstopili v življenje cesarjev, predvsem Franca Jožefa in »Sisi«. Prevzeli so nas lepo vzdrževani vrtovi, ki so se znašli v večini galerij naših telefonov. Imeli smo priložnost, da smo si ogledali še eno prečudovito palačo, in sicer Belvedere. Ta ni navduševal le s svojim edinstvenim baročnim slogom, temveč tudi z bogatim naborom umetnin, razstavljenih v njegovi notranjosti, ki so nastajale od srednjega veka vse do danes. Med njimi so izstopala secesijska dela Gustava Klimta, še posebej njegovo slavno delo Poljub. Všeč so mi bile njegove hkrati preproste, a tudi bogate figure žensk, okrašene z zlatimi ploščicami in geometrijskimi vzorci, v spomin pa so se mi vtisnile tudi njegove slike krajin.

Nedvomno si bom zapomnila ogled Umetnostnozgodovinskega muzeja (Kunsthistorisches museum – KHM) in Prirodoslovno-zgodovinskega muzeja (Naturhistorisches museum – NHM). Ema je svoje vtise zapisala takole:

»V KHM smo imeli nalogo najti eno izmed slik z antičnim motivom, ki jih je bilo po celem muzeju polno, in jo opisati. Všeč mi je bilo, da sem se lahko usedla na kavč – tudi teh je bilo po celem muzeju polno – ter udobno opazovala vse umetnine. Težko razumem, kako so umetniki, ki so živeli že zelo dolgo nazaj, znali tako realistično, lepo in natančno slikati. Prav gotovo je bil ogled tega muzeja nepozabna izkušnja.

Naslednji dan smo si ogledali tudi Prirodoslovno-zgodovinski muzej. Svoj čas sem namenila predvsem nadstropju z živalmi, kjer sem videla veliko meni prej neznanih vrst. Seveda je bil naš čas v muzeju namenjen tudi ogledu razstavnih eksponatov o razvoju kultur. Videla sem razstavljen nakit (ogrlice, zapestnice, sponke pasov) in podrobno sem si ogledala steklene perlice v obliki ovnove glave iz halštatskega obdobja, o katerih sem se učila nekaj let nazaj. Lepo je bilo videti predmete iz zgodovine in se tako naučiti veliko novega.«

Ema Schwarzbartl, 2. c

Med cerkvami, ki smo si jih ogledali, sta najbolj izstopali Karlova cerkev (Karlskirche) in stolnica sv. Štefana (Stephansdom oziroma, kakor jo kličejo Dunajčani – Stephi). Karlova cerkev, ki je bila postavljena v čast Karlu Boromejskemu, je naznanjala konec epidemije kuge. Očarala nas je s svojimi baročnimi potezami in razkošno notranjostjo, kjer so postavljeni odri z dvigalom. Z njim smo se najbolj pogumni povzpeli skoraj do vrha in si tako pobližje ogledali freske.

Veliko vlogo je na ekskurziji odigral prosti čas – tega pa ni bilo tako malo. Takrat smo si lahko ogledali Cesarsko zakladnico, v kateri smo bili priča izjemnemu bogastvu evropskih vladarskih rodbin, in galerijo Albertina z razstavo slik Picassa, Moneta in drugih slikarjev. Po mojem mnenju je bila ta vredna ogleda in bi jo priporočila tudi tistim, ki niso največji oboževalci umetnosti. Številni smo si privoščili znameniti Wiener Schnitzel in Sacher Torte. Zabavali smo se lahko tudi v zabaviščnem parku Prater in se s tem preizkusili tudi v uporabi javnega prometa – in ne, nihče se ni izgubil. Skratka, z ogledom številnih znamenitosti smo poglobili svoje znanje in si sami organizirali čas, ozirajoč se na naša zanimanja, kar je večini zelo ugajalo.

Ekskurzija je dosegla svoj vrhunec z ogledom opere Carmen (Georges Bizet) v Dunajski državni operi. Ta dogodek smo težko pričakovali že od vsega začetka, sploh po tem, ko nam je prijazna vodička razkazala njene veličastne sobane. Čeprav je bila scena skromna, so bili kostumi raznoliki in bogati z detajli, samo zgodbo pa so pevci popestrili z doživetim igranjem. Izvedba opere se je razlikovala od običajne – zgodba se je namreč odvijala v modernem času. Cigani so se tako po odru vozili z avtomobili, v moderni čas pa so bili postavljeni tudi liki. To je po mojem mnenju že tako zanimivi zgodbi dodalo vrednost in menim, da se nam je uprizoritev ravno zaradi svoje drugačnosti tako vtisnila v spomin. Kar pa se tiče glasbe – bila je vrhunska. Orkester je z raznolikim tempom in dinamiko dobro predstavil zgodbo in z občutkom spremljal dogajanje. Čeprav smo bili od odra kar precej oddaljeni, smo operne pevce zaradi odlične akustike v dvorani dobro slišali. Peli so razločno – sicer v francoščini – in s svojim vrhunskim petjem pričarali mnogo različnih barv in čustev.

Tik pred odhodom domov smo si ogledali arhitekturni čudež – Hundertwasserhaus, ki se mi je zdela nenavadna zaradi svoje neobičajne oblike, ki je vse prej kot ravna ali pravokotna.

Ekskurzija na Dunaj nam je razširila obzorja na številnih področjih. Izvedeli smo veliko o zgodovini, arhitekturi, umetnosti in naravoslovju, poleg tega pa smo se pri tem družili in zabavali. Polni vtisov in številnih neprecenljivih izkušenj, ki smo jih pridobili v tako kratkem času, smo se vrnili domov – in se končno dobro naspali.

Avtorica besedila: Karolina Neva Škulj, 2. c

Foto: Karolina Neva Škulj, Brina Stankovič Elesini, Naja Dobovšek, 2. c