Bonjour! Salut! Bisou, bisou!

Prvi teden

Zase lahko rečem, da sem že vse od prvega trenutka, ko nam je prof. Cergolj predstavila možnost šolanja v Franciji, vedela, da bom čez pol leta tam. Oziroma tu, saj je Saumur zdaj že malo več kot en teden moj novi dom. Dejstvo, da je to 1472 km oddaljeno francosko mesto, me sploh ni motilo in z navdušenjem sem pričakala prve maile svojih gostiteljev. Nekoliko pa se je zataknilo, ko me je od odhoda ločil le še en teden …

Težava št. 1: kako se pri dveh mesecih obleke, zvezkov in bog ve česa še omejiti le na 23 kg prtljage? To je praktično nemogoče, ampak po množični selekciji sem bila le pripravljena na pot. Ta se je začela ob sedmih zjutraj, ko sva z letalom odleteli do Pariza. Nekajurno čakanje in naslednja faza najinega popotovanja je bil vlak. Kdo ve, kaj se zgodi, ko se s triindvajsetkilogramskim kovčkom, ročno prtljago, po možnosti s še enim kovčkom in torbo končno primaješ ven iz vlaka? Bisou, bisou! Za vse, ki še ne poznate te francoske navade, je to poljubček. Najprej na levo, nato na desno lice. No, ni vedno tako enostavno, saj je od pokrajine odvisno, na kateri strani začneš in kolikokrat to ponoviš. A brez skrbi, tega se hitro navadiš in prav kmalu sva obe vzljubili tak način pozdravljanja. Poljubčki so bili prvi izmed neobičajnih običajev Francozov.

Kot verjetno vemo vsi, so ti veliki gurmani. Kar pomeni: sir vedno in povsod, še posebej po obrokih se ga je kot sladico. Pa ne edamca, ementalca ali jošta, ampak bolj ekstravagantne sire, kot so camembert, bleu, chevre, brie … Nenavadni tako po videzu kot tudi okusu.

Enako kot Škofijci sva tudi midve 3. septembra pričeli s šolo. Na liceju St. Louis sva del mednarodnega razreda, ki ga vodi Mme Gortina, in poleg tega še del »običajnega« razreda. Ker sva obe že dopolnili 18 leti in sva s tem starejši od vseh dijakov na tej šoli (ja, francoski licej ali gimnazija traja le tri leta), obe hodiva v »terminal«, tj. zadnji letnik, na koncu katerega se opravlja »bac« (po naše matura). Z nama so letos tukaj tudi fantje in dekleta s Poljske, Slovaške, Nemčije, Madžarske, Kanade, ZDA in Mehike.

St. Louis je resnično preizkušnja. Na žalost profesorji ne gledajo veliko na to, če si Francoz ali ne; njihov tempo govorjenja je namreč precej osupljiv (še posebej, če imajo navado narekovati). Zato je hitro navezovanje stikov s sošolci izjemno koristno, čeprav je tudi njih kar težko razumeti. Še najbolj razumeva najine sotrpine iz drugih držav, saj govorijo približno v podobnem tempu kot midve. Kljub težkemu začetku pa je zdaj že veliko, veliko bolje in vsaka najina beseda ni več »oui«.

Na še šest tednov Francije!

Au revoir, bisou, bisou!