Aprila 2022 sta v okviru Erasmus+ v Zavodu sv. Stanislava gostovali Maria Jose Castano Murcia, ravnateljica in Rosa Maria Gomez Diaz s konservatorija za glasbo v Cartageni. Bili sta izredno navdušeni nad našim modelom zborovske piramide, predvsem pa nad kvaliteto zborov in godalnega orkestra. Dobili smo povabilo, da pridemo gostovat na njihov konservatorij …

Ker v tednu pred odhodom zaradi mnogih dogodkov na naši gimnaziji ni bilo mogoče organizirati skupne vaje zbora in orkestra, smo jo imeli v petek, 17. februarja, ob 20.30 – pravzaprav tik pred odhodom na turnejo.

Vsi člani obeh zasedb so končno prisotni in to prvič v letu 2023. Zaradi različnih vzrokov je običajna udeležba na vajah orkestra približno  70 %, na vajah zbora 85 %, organizirati skupno vajo pa je skorajda nemogoče, ne popoldne in tudi ne dopoldne med poukom. Načrtovani koncertni program lepo prepojemo in preigramo, s podrobnostmi se bomo ukvarjali na turneji.

Nepričakovane bolezenske težave so precej premešale spremljevalno ekipo, ki je na taki turneji izrednega pomena. Na koncu jo sestavljamo Damijan Močnik, Irena Jamnik, Jon Grošelj, Anja Trilar, Miha Zupanc Kovač in kot gostja Tanja Benedik, ki dela na SIGIC-u. Dijaška sestava pa je tudi izredno pisana, od čisto svežih prvoletnikov do maturantov, 66 nadobudnih glasbenikov.

Na skupnem sestanku pred odhodom se razdelimo na dva avtobusa. Poskrbeti je treba za osebno prtljago, inštrumente, notna stojala, koncertne obleke in polno raznih malenkosti. Vsak dobi svojo zadolžitev za celotno turnejo. Ni mačji kašelj z vso to kramo trikrat zamenjati hotel, imeti vaje na različnih mestih, generalke, koncerte. Pa ni bilo težav, ker so vsi pridno in odgovorno sodelovali.

Pol ure pred polnočjo smo odrinili, po celonočni vožnji smo v soboto kmalu po poldnevu prispeli v sončni in topli Montpellier. Nastanili smo se v prijetnem hostlu z nadvse prijaznim osebjem. Večer je minil ob vajah kar v jedilnici, izmenjaje zbor in orkester. Super je bilo, kljub utrujenosti so bili vsi zelo zavzeti.

Zbudili smo se v sončno nedeljo, ki jo je večina začela s skoraj enournim sprehodom do cerkve sv. Bernardke in mašo, po zajtrku spet vaje, spet izmenjaje, manjše skupinice tudi na vrtu, kjer se poglabljajo v podrobnosti. Ob poldnevu nošnja vse opreme na avtobusa, ki nas zapeljeta v mesto, kjer raziščemo zanimivo staro mestno jedro Montpelliera z markantno stolnico in si ogledamo zanimiv akvedukt, ki ni iz antičnih časov, ampak iz 18. stoletja. Pozno popoldne se spet začne nočna odisejada, tokrat moramo priti do Cartagene. Vmes se še v Franciji ustavimo za hiter ogled že večernega oz. nočnega Carcassona.

Po dobrih dvanajstih urah vožnje smo v Cartageni že v ponedeljek zjutraj. Prosto potepanje po mestu, obleganje kavarn, namestitev v hostlu, pa spet vaje. Znajdemo se, kakor nam omogočajo precej majhni skupni prostori. Miha upeva zbor kar v parku pred hostlom, medtem ko orkester končuje vajo v jedilnici. Glasbena forma se nezadržno dviguje, zvok zbora postaja zelo barvit, izvajanje sproščeno, poglabljamo se v skrivnosti stilne interpretacije, ker izvajamo zelo raznovrsten program. Miha Zupanc Kovač, študent dirigiranja na Akademiji za glasbo in član Komornega zbora Megaron, je zelo dober vzor tenorjem, res je odlično, da je z nami na turneji. Orkester lepo napreduje, tudi mlajši člani vsako vajo pridobivajo na samozavesti. Elizabeta Tomac, najbolj izkušena violinistka, zelo konstruktivno deli nasvete in ureja poteze z lokom.

Po večerji sledi prosti čas. Vsi so ob dogovorjenem času posteljah. Kako bi drugače, naslednji dan nas čaka prvi koncert. Odgovorni so in vedo, da se je treba dobro odpočiti.

Je že torek, 21. februarja. Zgodaj se odpeljemo do konservatorija, kjer nas prisrčno sprejmeta ravnateljica Maria in njena pomočnica Rosa. Šola je majhna, dijakov je veliko. Gre pa za osemletni konservatorij, starost učencev je od 11 do 19 let. Vajo imamo v dvorani, pridruži se nam še šest njihovih godalcev. Izvem, da bo njihov zbor prišel šele na generalko. To mi ni najbolj po volji, ker naj bi kar nekaj programa izvajali skupaj, vendar se izkaže, da bomo na koncertu zapeli skupaj samo slovensko ljudsko Pa se sliš’ in katalonsko ljudsko Al pano fino.

Popoldne se odpeljemo v mesto Sucina, kjer imamo najprej generalko za večerni koncert v cerkvi Nuestra Señora del Rosario. Pridruži se nam zbor konservatorija z zanimivo sestavo. V njem pojejo pevci od 10 do 19 let, tudi nekaj profesorjev. So daleč od našega kvalitetnega nivoja. Sedaj razumem, zakaj nas je vodstvo konservatorija povabilo. Povadimo skupni pesmi, potem pa sami nadaljujemo z generalko. Akustika je odlična, vzdušje in pripravljenost v obeh ansamblih tudi. Na koncertu me zares presenetijo, saj samozavestno stopijo še nekaj stopnic višje v smislu kvalitete. Zvok je vseskozi zelo izenačen, barvitost se spreminja v skladu z vsebino glasbe in stilnimi zahtevami, intonacija je izborna, odlično se odzivajo na vsako mojo kretnjo, prepričljivo izžarevajo vsebino in nagovarjajo publiko, ki z velikim odobravanjem in občudovanjem sledi našemu muziciranju. Tudi orkester zablesti, višek programa je izvedba moje Missa St. Francisci Assisiensis, ki ob zaključku dvigne poslušalce na noge. Koncert zaokrožita dve ljudski pesmi v izvedbi obeh zborov.

Po koncertu sledi vrsta čestitk in zahval za čudovit večer. Poklepetam tudi s starejšim gospodom, ki je profesionalni glasbenik v pokoju, Škot, ki živi v Suicini in za lastno veselje orgla cerkvi. Popolnoma je bil očaran in nam napisal tudi komentar na Facebooku: »Saw the concert on Tuesday night in Sucina – tremendous! The youth choir had a beautiful, rich sound with a fine balance between the voices in the a capella pieces. The whole programme had a good variety of music and the spanish premiere of Damijan’s mass was very well performed by choir and orchestra to an enthusiastic audience. Overall a great concert, really enjoyable and a worthwhile experience.« Stephen Moffat

Pred potovanjem sem pevcem in orkestrašem dejal, da je glavni namen turneje, da se kvaliteta obeh ansamblov dvigne na popolnoma novo kvalitetno raven – domov hočem pripeljati popolnoma drug zbor in drug orkester. Ta koncert je presegel vsa moja pričakovanja. Super vzdušja po uspešnem koncertu se pa tako ali tako ne da opisati. Pred zasluženim počitkom nam je Gregor Debevec predstavil zanimivo zgodovinsko obdobje Iberskega polotoka, ko so nekaterim državicam vladali Slovani.

V sredo, 22. februarja, je bil zelo zanimiv dan. Dopoldne smo imeli kratko vajo na konservatoriju, potem pa smo se poglabljali v antično zgodovino Cartagene. Imeli smo voden ogled »Forum Romanum« z interaktivnimi pripomočki in ob zanimivi razlagi, ogledali pa smo si pa tudi značilno antično hišo »Casa de la Fortuna«. Zelo zanimivo, sodobno in učinkovito urejen muzej, ki nam je dobro približal nekatere vidike antične kulture in zgodovine.

Sledile so priprave na koncert v dvorani konservatorija. Najprej smo bili nekoliko presenečeni nad publiko, ki je bila v glavnem sestavljena iz dijakov nižjih letnikov konservatorija, vendar gre navsezadnje za logično potezo vodstva, da njihovi učenci slišijo dober vzgled zbora in orkestra. Očitno smo jih navdušili, čestitat in zahvalit so se mi prišli tudi starši deklet, ki so sodelovala v našem orkestru.

Pepelnico oz. začetek postnega časa smo obeležili z večerno skupno molitvijo. Večerni prosti čas v mestu so dijaki preživeli kako drugače kot pojoč, oblikovala pa se je tudi inštrumentalna skupina, ki je imela »jam session« na mestnem trgu.

V četrtek, 23. februarja, smo se zgodaj odpravili proti domu. Ustavili smo se v Valencii, se sprehodili po starem mestnem jedru, posebej pa nas je navdušil Ciutat de les Arts i les Ciències/Mesto umetnosti in znanosti, kompleks čudovite sodobne arhitekture, bele stavbe nenavadnih oblik in sinje modrih vodnih površin. Do večera smo prišli do Barcelone, večerjali v restavraciji in prenočili v zanimivem hostlu.

Zadnji dan turneje smo uživali ob ogledu Parka Güell, ki ga je načrtoval znameniti arhitekt Antonio Gaudí, po nekajurnem pohajkovanju po Barceloni pa nas je čakala še nočna vožnja do Ljubljane, kamor smo prispeli malo pred sobotnim opoldnevom.

Ponovno se je izkazalo, da je z glasbeno strokovnega vidika tako za zbor kot za orkester vsakoletna večdnevna turneja pravzaprav nujna. Običajno se srečujemo enkrat tedensko po tri ure. Pevci in glasbeniki se v tem času niti ne morejo dobro spoznati med sabo in zaživeti skupaj kot povezana skupina. Ritem šolskega dela, razne dejavnosti po pouku onemogočajo 100 % prisotnost na vajah. Tudi enotedenski razmik med vajami povzroča določene težave. Na enotedenski ali večdnevni turneji pa se vse stvari postavijo na svoje mesto, oblikuje se močna medsebojna povezanost, koncentracija na glasbo pa omogoča včasih tudi nesluten napredek.

Pravkar končano gostovanje v Cartageni pa je udeležencem ponudilo tudi obilo nadgrajevanja znanja v zgodovini, umetnostni zgodovini, arhitekturi, antiki, tujih jezikih ipd.

Prepričan sem, da bo vsem pevcem in glasbenikom ta turneja ostala doživljenjsko v spominu in da jim je omogočila dragocena doživetja na poti k odgovornemu samostojnemu življenju.

Damijan Močnik, prof.

Dodajmo še nekaj komentarjev udeležencev turneje:

Vzdušje je bilo sproščeno, program smo dobro zvadili in res dobro peli na koncu.

Iz vsega srca bi se rad zahvalil, da sem lahko šel zraven. Ne znam povedati, koliko mi to pomeni, da sem bil lahko del nečesa tako lepega, kot je bil ta teden.

Bolje smo se spoznali s sopevci, prej se skoraj nismo poznale, ker smo iz različnih razredov, tukaj pa smo se ves čas družile med sabo in tudi s tistimi iz višjih letnikov.

Zdelo se mi je dobro organizirano, ravno prav vsega.

Vaje so mi bile res všeč.

Na konservatoriju si nisem predstavljala, da bodo tudi toliko mlajši. Ko smo prvi dan prišli in je deževalo, me je šola spomnila na taborišče, ampak potem je bilo res fino, dober »vajb«, prav luštno je bilo, ko smo videli, kako se učijo, imajo športno …

Fajn je bilo, ko smo zvečer jammali na ulici.

V Barceloni smo bili premalo časa. Če bi bili vsaj še en dan, bi šli lahko igrat na ulico in bi bili to mastni denarci 😉

Imeli smo dovolj prostega časa – ampak zato sem preveč zapravila … J

Res bi pohvalil organizacijo. Verjamem, da je zelo težko skupino 66 dijakov usmerjati na toliko različnih lokacijah. Super mularija smo, kot je rekla ga. Tanja.

Meni res ni bila všeč publika na drugem koncertu. Govorili so, vmes hodili ven in noter …

Spoznal sem štiri nove španske prijatelje. Večina jih navija za Barcelono, eden pa je za Real. 🙂

Ali bomo naslednje leto šli na kakšno turnejo? Če ne z orkestrom, pa z zborom – lahko tudi pojem 🙂

Res sem bil vesel, ko sem videl, koliko ste se bili vmes pripravljeni prilagoditi našim željam in nam zaupali.

Koncerta sta bila kar fajn, čeprav sem bila kar malo zgrožena nad špansko publiko.

Najbolj mi ostajajo v spominu koncerti, posebej tisti v cerkvi.

Konservatorij je izgledal kot zapor zaradi bodeče žice in rešetk na oknih … Pa sobe imajo zelo majhne. Ni bil ravno najboljši občutek tam. Pa ko je med koncertom zmanjkalo elektrike … Mene je skoraj kap na odru. Ampak smo dobro nadaljevali s petjem, nekako smo se znašli in sledili sopranom.

A lahko gremo še kam?

Zelo sem uživala in spoznala nove ljudi. Pa še malo oddiha od šole smo imeli.

Zelo fajn mi je bilo na koncertu, ki smo ga imeli v cerkvi, dobro smo igrali in tudi zbor je lepo odpel.

Veliko vožnje z avtobusom je bilo. Ampak mi je bilo fajn.

Zelo všeč mi je bil prvi koncert v cerkvi in vse vaje, povezane z njim. Pa tudi vse ostale vaje.

V cerkvi je bila tudi dobra akustika.

Moj najboljši trenutek je bil, ko smo na koncertu v cerkvi peli Glorio. Ali pa ko sem po koncertu govoril s Škotom, ki zdaj živi v tistem kraju.

Naj Močnik napiše še kakšno mašo, da jo bomo izvajali 🙂

Meni je bilo fajn, imela sem polno top trenutkov. Vsi ljudje in da smo bili naokoli.

Program je bil zelo uravnotežen.

Napredovali smo v vseh pogledih.

Ker sem v zboru in v orkestru, je bilo malo zoprno, ker sem moral biti na obojih vajah. Ampak nisem ničesar zamudil.

Zelo smo se povezali.

Nisem točno vedela, kaj pričakovati od turneje, ker je bilo to zame prvič. Vse je bilo zelo dobro.

Ta publika na koncertu v šoli je bila malo tako … Po mojem v Sloveniji ni tako. Odrasli niso nič mirili otrok, ki so vmes kar ploskali, govorili in hodili sem in tja.

Vaj je bilo ravno prav, mogoče bi imela še en koncert, ker je bilo zelo zabavno.

Lepo je bilo tudi na ogledih, videli smo veliko novih stvari.