Duhovna misel

12. nedelja med letom

V teh poletnih dneh v evangeliju srečamo Jezusa na razdivjanem Galilejskem jezeru, kjer v čolnu mirno spi na blazini. Galilejsko jezero je obdano z visoko Golansko planoto, s katere se hipoma izlije mrzel zrak, ki popolnoma nepričakovano povzroči hudo neurje. In to se je zgodilo, ko so se Jezus in Njegovi učenci s čolnom odpravili na drugo stran jezera. Znašli so se v smrtni nevarnosti …

Ste se vi že kdaj znašli v situaciji, ko vas je spreletelo: »Zdajle pa lahko umrem!«? Če da, lahko nekoliko razumete, kako so se počutili učenci. V tem smislu je toliko bolj nenavadno, da je Jezus med vsem tem mirno spal. Kako je to mogoče? Njegovo zaupanje v Boga je bilo tako globoko, da je vedel in čutil, da se ne more zgoditi nič tragičnega. Jezus je bil tako potopljen v zaupanje v Boga, da je lahko v smrtni nevarnosti mirno zaspal na blazini v čolnu, ki ga je zalivala voda.

Skušajmo poiskati vzporednice z našim življenjem. Zagotovo tudi sami od časa do časa doživljamo negotove situacije. Manjše in večje nevarnosti, v katerih lahko razpade naše življenje: bolezen, kriza v zakonu, težave z otroki, problemi v službi, zaskrbljenost za našo državo … Viharje torej imamo. Kje pa je Jezus? Želimo si Njegovega zaupanja. Počitek v čolnu nam govori, da je navezanost na nebeškega Očeta neizmerno odrešujoča in pomirjujoča. Govori nam, da tudi če se naše negotovo življenje sesuva v prah in potaplja kot čoln, povezanost z Njim ostaja kot trdna skala in varen pristan za našo dušo.

Povabim Vas, da za trenutek pomislite na svoje strahove (in viharje, s katerimi se soočate). Za vsakega posebej recite Jezus: »Gospod, pridi v moj čoln. Ti sam si to želiš. Hočeš doživljati negotovost življenja, v kateri sem sam/-a. Daj mi zaupanje, ki si ga pokazal na jezeru, da se tudi moja duša tako umiri v naročju našega Očeta, kot si se umiril ti.«

Gregor Bregar

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.