Duhovna misel

28. nedelja med letom

Božja beseda 28. nedelje med letom nas sooča s težkimi življenjskimi okoliščinami, v katerih človek išče rešenje: izguba zdravja in izguba svobode. V berilu iz Druge knjige kraljev srečamo Naamana, uglednega in hrabrega vojskovodjo aramskega kralja, ki ga je zadela gobavost, strašna kožna bolezen starih časov. Po neuspelih poskusih zdravljenja v domači deželi se mora globoko ponižati in sprejeti predlog izraelske deklice, ki so jo kot vojni plen pripeljali iz izraelske dežele, da je služila njegovi ženi. Po tem predlogu je odšel iskat srečo k preroku Elizeju. Ko je naposled storil vse po prerokovih besedah, je bil ozdravljen. Tisto, kar je najbolj pomenljivo pri njegovem odzivu na ozdravitev, ni toliko njegova hvaležnost preroku, ampak vzklik: "Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu." Ob tej ozdravitvi Naaman ni bil le rešen svoje bolezni, ki ga je iznakazila in vodila smrti naproti, ampak je bil ozdravljen tudi svojih dvomov. Vanj se je naselila gotovost, da je vir novega življenja, ki mu je bilo podarjeno, Bog Izraelcev.

Nekaj podobnega se zgodi v evangeljskem odlomku, le da tam srečamo deset gobavcev judovske vere. Zanimivo je, da je med temi desetimi tudi en Samarijan, pripadnik ločine, ki so jo Judje imeli za odpadniško in krivoversko. Bolezen pa je te ljudi povezala, saj bi bili sicer popolni samotarji. Po pravilih judovske postave, ki so veljala v Jezusovem času, so se morali gobavci umakniti iz svojih vasi in živeti izolirano od svoje matične družine; izločeni so bili iz družbenega in verskega življenja. Če so srečali zdravega človeka, so morali kričeč opozarjati na svoje žalostno stanje: "Nečist, nečist, nečist!" Ko pa srečajo Jezusa, ga od daleč prosijo, naj se jih usmili. In res, vseh deset je bilo ozdravljenih. Po Jezusovem naročilu se je devet ozdravljenih gobavcev judovskega rodu odpravilo k duhovniku, ki je bil pristojen, da jih javno razglasi za ponovno čiste (dobesedno in obredno). Tako so gobavci, ki so bili kakor živi mrtveci, oživeli v svojem telesu in v družbenih odnosih. Tisti izmed njih, ki je bil Samarijan, pa se je - sicer verjetno res z manjšim občutkom potrebe, da se da pokazati judovskemu duhovniku - predčasno vrnil k Jezusu in v njem slavil Boga. Ta ni bil le ozdravljen svoje telesne bolezni, ampak je v veri prepoznal Jezusa za odrešenika, po katerem Bog rešuje človeka v njegovi celovitosti. Odločilna namreč ni pripadnost templju in točno določeni religiozni obliki (predpisi postave), temveč pripadnost Kristusu. Devet jih je bilo ozdravljenih, eden odrešen.

Res je, da znamo naše zdravje ceniti pogosto šele, ko zbolimo; in res je, da težko razumemo bolnika, dokler nas same ali naše najbližje ne doleti težka bolezen. Jezusovo sočutje do bolnikov nam je tu lahko zgled. Božja beseda pa nas vabi, da ponovno ovrednotimo dobrino zdravja v luči Jezusovega delovanja. Večkrat slišimo: "Samo da bo zdravje." Kolikor je to na izkustveni ravni zelo upravičena želja, pa vendar samo telesno zdravje ni absolutna dobrina. Krščanstvo je napolnilo latinski pojem salus z globljim pomenom. Salus ne pomeni več samo telesno zdravje ali rešitev, ampak tudi in predvsem salus animarum, rešenje duš, torej dušno in telesno zdravje, kar je toliko kot odrešenje. Proces ozdravljenja v Svetem pismu se, če se predčasno ne prekine, konča s poživljeno vero. Jezusov tipičen odziv je: "Tvoja vera te je rešila." Vera je pogoj, a tudi sad odrešenja.

V svojem Drugem pismu Timoteju pa svojo težko situacijo predstavi še apostol Pavel. Piše namreč "vklenjen v verige", torej iz zapora. Toda zanj "božja beseda ni vklenjena". S tem želi reči dvoje. Oznanilo o Kristusu se širi naprej po tedanjem svetu in tega širjenja železne verige ne morejo zaustaviti. Poleg tega pa Pavel govori tudi o svojem notranjem, duhovnem življenju. Čeprav za zapahi in na videz brez svobode, je Pavel odrešen. V sebi čuti živost Božje besede, ki ga poživlja in napolnjuje z zaupanjem na večno življenje z Bogom ter mu daje moči, da more vse tegobe prenašati za Kristusa in v spodbudo vernemu občestvu.

Odrešenje je torej resničnost, ki po eni strani presega telesno ozdravljenje, po drugi pa je možno tudi tam, kjer je človek vklenjen, najsi bo v železne verige ali pa v neozdravljivo bolezen.

Ob koncu se v mislih na vas spominjam besed iz novomašnega blagoslova: "Daj mojim bratom in sestram, ki zanje prosim tvojega usmiljenja, dušno in telesno zdravje, da te bodo z vso močjo ljubili in to, kar je tebi všeč, z vso ljubeznijo vršili."

Gašper Kočan

  • ŠTUDENTSKI DOM J. F. GNIDOVCA
    studentski.dom@stanislav.si
    Ravnatelj: (01) 58 22 256
    Tajništvo: (01) 58 22 300
    Kaplan: (041) 366 096

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.