Začetek poletnih počitnic je skupina dijakov (sedanjih in nekdanjih, saj sta tudi oba spremljevalca nekoč gulila “škofijske” klopi) preživela v Jelahu na delovno-prijateljskem taboru. Le-ta (z nekaj spremembami lokacije znotraj Bosne in Hercegovine) poteka že 20 let, okroglo obletnico pa smo v Jelahu tudi obeležili skupaj z zdajšnjim direktorjem Zavoda sv. Stanislava mag. Antonom Česnom.
Vsako leto znova ugotavljam, da so poletne počitnice prekratke za vse, kar bi hotela v tem času početi in doživeti. Kljub temu sem si letos želela rezervirati deset dni za delovno-prijateljski tabor v Bosni in te odločitve nisem obžalovala, saj je bilo enkratno!
Letos smo praznovali že 20. obletnico tega tabora in gotovo se ta tradicija še dolgo ne bo zaključila. Lepo se je vračati v tako prijetno župnijo, kakršna je župnija sv. Janeza Krstnika v Jelahu. Na dvorišče pred župnijsko cerkvijo smo prispeli v nedeljo, 1. 7., zvečer. Takoj ko smo stopili iz avtobusa, so nas prijazno pozdravili domačini in nas povabili na večerjo, ki ni bila nič drugega kot odlični bosanski čevapčiči. V gostoljubnost domačinov pa smo se še bolj prepričali, ko smo se odpravili spat, saj so nam za pet dni odstopili kar zasebno hišo. Po naporni poti in zelo dobri večerji smo hitro zaspali. Spanec je bil še kako pomemben, saj smo se naslednjega dne že odpravili na delo.
V Jelahu smo delali od ponedeljka do petka, naš vsakdanjik pa je potekal nekako takole. Zjutraj smo vstajali nekaj minut čez sedmo in se odpravili k sv. maši. Sledil je skupen zajtrk in odhod na različna delovišča. V petih dneh smo se lahko preizkusili v najrazličnejših opravilih od sekanja in zlaganja drv do pleskanja, obračanja suhe trave, mešanja betona … Povsod pa smo lahko začutili prijaznost in odprtost domačinov ter pokusili pravo domačo bosansko kuhinjo. Mislim, da nisem še nikoli do sedaj jedla tako dobrega sirovega bureka, ki se mu v Bosni reče sirnica ali sirova pita. Pri njih se namreč burek imenuje le mesni. Za vedno pa mi bo v spominu ostala tudi prijazna starka, ki smo ji pomagali zložiti drva. Mislim, da je bila bolj kot naše pomoči vesela obiska in klepeta. Ko smo odhajali, je vsakega posebej objela in nas poljubila na lice. Z dela smo prihajali okoli petih popoldne. Sledil je kratek počitek, nato pa večerja, ki smo si jo kuhali sami, in druženje z bosansko mladino vse tja do polnoči.
Tako pristne izkušnje ti ne more dati nobeno potovanje. V samo petih dneh sem se ogromno naučila in spoznala veliko enkratnih ljudi. Naslednje leto se bom zagotovo spet vrnila!
Po napornem delu pa je za nas, udeležence, sledila še nagrada. Ogledali smo si čudovito Sarajevo, se peljali ob zelenomodri Neretvi, sprehodili po sončnem Mostarju, ustavili v Medžugorju in kopali v prekrasni Dalmaciji.
Na tem mestu bom zaključila, čeprav še zdaleč nisem napisala vsega, kar mi je dal ta tabor. Toda če želite doživeti utrip Bosne, se boste morali kar sami odpraviti tja.
Zala Žnidarič, 2. b
Več fotografij si lahko ogledate tukaj.
