Ponedeljek zjutraj. Spet pakiranje, avtobus in poslušanje glasbe preko celega avtobusa. Končno prispemo do rudnika soli. Ko se po skupinah odpravimo skozi vhod, nas pričakajo stopnice. Stopnice, stopnice in spet stopnice. Vijejo se skozi nadstropja navzdol. Ko se stopnice končajo, nas najbolj preseneti to, da ni tistega jamskega hladu, ki je navadno spremljevalec temnih jamskih hodnikov. Skozi različne tunele spoznavamo življenje rudarjev, legende in značilnosti rudnika. Končno, ko stopimo izza enega od mnogih ovinkov, kar obstanemo. Cerkev, ki jo zagledamo, nas osupne. Ne moremo se upreti akustiki in tudi tu priredimo mini koncert. Rudnik zapustimo veseli, saj komaj čakamo prihod v hotel in večerjo.
V redu, da ne bo predolgo, hotel je v bistvu nekakšen študentski dom, ampak je res prijeten. Do glasbene šole imamo petnajst minut. Tja smo pohiteli v torek zjutraj in imeli prve vaje s poljskim zborom, vadili pa so tudi orkestraši. Kosilo smo dobili kar zapakirano, potem pa smo imeli ogled mesta. Krakov je res čudovit. Hm. To se je slišalo precej suhoparno. Kaj če rečem takole: center mesta ti vzame dih s svojo prostranostjo. Opečnato rdeča barva poboža tvoje oči in sonce te zaslepi, ko se odbije od belih tal. Tako zaslepljen se skoraj zaletiš v močno postavo. V trenutku imaš pred očmi mogočno dvovprego s ponosnimi žrebci in okrašenimi belimi kočijami. Odhitiš po trgu in se znajdeš v pokriti tržnici. Nakit iz jantarja, lesene škatlice, tople nogavice, drobnarije, ki jih boš tri dni po turneji založil na polici, polni s prahom pokritih malenkosti s prejšnjih izletov. Čeprav te je mesto že prevzelo, te ponese pot po ulici, kjer skozi izložbena okna opaziš zanimive čokolade v obliki zmajevih jajc. Baje je nekoč v tem mestu strašil zmaj. Ker hočeš izvedeti več, se s skupino odpraviš do gradu. Spet opečnato rdeča. Ob gradu je razgled. Pod gradom reka, ob obzidju pa kip zmaja. S tem smo zaključili naš izlet.
Čakala nas je še čisto prva skupna vaja, ki nas je tako utrudila, da smo nekateri po njej šli kar v hotel.
V sredo zjutraj smo morali pohiteti, saj se nam je mudilo na naslednjo skupno vajo. Še dobro, da nas je po njej čakalo kosilo s tipičnimi pirogi. Po kosilu smo odhiteli v hotel, pobrali stvari in … zopet vožnja. Zlati žarki jeseni so nas večino zazibali v spanec. Prispeli smo v Nowy Sącz, kjer smo nastopili v mestni hiši (ta je bila očiten primer baročnega sloga). Čakal nas je še najboljši del dneva. Pica! Lačni smo pojedli našo zasluženo večerjo in se nato po sestanku razigrani spravili na avtobus. Čaka nas še kakšna ura vožnje in nekaj zanimivih, napornih, a vsekakor čudovitih dni v Krakovu.

Laura Potočnik, 4. c