Ob izteku koledarskega leta 2023, ki ga je zaznamovala tudi 30. obletnica ponovnega delovanja gimnazije v Zavodu sv. Stanislava, so pod naslovom “V jesenskih jutrih se ne sliši časa” izšli zbrani zapisi prvih profesorjev Škofijske klasične gimnazije o doživetjih in izkušnjah ter drug o drugem. Pobudnica in urednica knjige spominov je bila Lily Schweiger Kotar, tudi sama članica prvega profesorskega zbora.
Nekaj odlomkov iz uredničinega uvodnika:
Knjiga spominov, ki jo držite v rokah, je v resnici skupek delcev časa, ki smo jih zaposleni od prvega leta ponovne ustanovitve Škofijske klasične gimnazije leta 1993 pa do danes poskušali ujeti v obliko, ki se težko pusti zamejiti. Kljub temu upam, da je iz moje želje, da se ta čas izrazi z besedo, čemur so sledili vsi sodelavke in sodelavci, rodil zapis, ki smelo naslika gimnazijske profesorje, nekaj tehničnega osebja ter njihove spomine na začetke v vsej svoji svojskosti in raznolikosti. Čigav glas so pravzaprav zapisane misli, je težko razmejiti. Pisali namreč nismo o sebi, temveč drug o drugem, a ob tem gotovo več povedali o sebi. /…/ Čas bo povedal, kaj od tega bo ostalo, kaj pa je samo nečimrnost, da ne bi del zgodbe ŠKG utonil v pozabo in mi z njim. /…/
Knjiga nosi naslov V jesenskih jutrih se ne sliši časa, ki je verz izpod peresa pesnika Braneta Senegačnika, tudi profesorja prve generacije. /…/
Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del sestavljajo osebni spomini sodelavk in sodelavcev, ki so bili del prvega profesorskega zbora, a so že odšli v pokoj – to so Jože Mlakar, Jože Kurinčič, Gregor Pavlič in Jana Kastelec ter z njimi še dva nepogrešljiva vzdrževalca Jože Robas in Andrej Šega. Pridruženi so tudi zapisi vseh profesorjev, ki smo tukaj še vedno zaposleni – Irena Bolta, Tea Obrč, Marina Rugelj, Lily Schweiger Kotar, Robert A. Jernejčič, Andrej Kokalj, Damijan Močnik, Matej Petrevčič, Metod Trajbarič ter vzdrževalec in kurir Peter Ogorevc, ki je bil v zavodu že leta 1992, ko so se začela prva vzdrževalna dela.
Drugi del predstavlja utrinke iz prvih let delovanja ŠKG. Ti niso čisto brez smeri, a jih je v vsej raznolikosti težko ujeti pod enoten naslov. K pisanju so bili poleg že omenjenih povabljeni tudi drugi sodelavci iz sedanje zbornice, predvsem nekdanji dijaki, ki so danes postali profesorji, saj vidijo sedanje stanje duha z obeh strani katedra. /…/
Pričujoči spomini so tako preplet osebnega in stvarnega pogleda na ljudi in dogodke. So del naše osebne, družinske, tudi službene zgodbe, predvsem pa nadaljevanje zgodbe drznih posameznikov, članov odbora za pripravo Škofijske klasične gimnazije, ki so pred več kot tridesetimi leti imeli željo in voljo ponovno ustanoviti Škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava ter tako slediti in za sodobnejši čas nadgraditi Jegličevo vizijo izpred dobrih sto let. Prav veliko se v tem času ni spremenilo, a eno ostaja – v vseh zgodbah, ki jih izpisujeta Bog in človek, smo ključni ljudje. Nadškof Alojzij Šuštar je na prvi dan pouka pred tridesetimi leti dejal: “Šele ljudje: ravnatelj, profesorji, njihovi sodelavci, dijakinje in dijaki bodo gimnaziji dali svoj življenjski utrip in obraz.” Kakšen obraz ima šola danes, lahko, upam, zaslutite na naslednjih straneh.
Knjigo spominov lahko dobite v tajništvu gimnazije, tajništvu zavoda ali na mizi s publikacijami v avli pri glavnem zavodskem vhodu. Toplo vabljeni k branju!
