Zaposleni Zavoda sv. Stanislava na Ljubljanskem maratonu

Letos smo se zaposleni iz zavoda že tretjič zapored skupinsko prijavili na Ljubljanski maraton. Na 22. maraton po vrsti se nas je skupaj prijavilo ravno 22. Tekli smo na vseh treh razdaljah. Še posebej smo ponosni na 4 prave maratonce, in sicer dve maratonki – profesorici Ano Bavec in Špelo Zupan iz gimnazije – in dva maratonca – učitelja Ambroža Demšarja in Uroša Kermavta iz osnovne šole.

Profesorici sta z nami podelili svoji letošnji izkušnji, ki si ju lahko preberete v nadaljevanju. Mislim, da bodo po prebranem marsikoga zasrbele pete.

Vsi tekmovalci smo hvaležni zavodu za podporo pri prijavi in upamo, da se prihodnje leto opogumi še kdo od sodelavcev!

Tadej Rifel

O teku

Skozi vetrove, skozi zračne mase, skozi deželo … Ob enakomernem bitju srca zbiraš svoje misli.

Z vprašanjem, zakaj sem začela teči, se niti ne želim ukvarjati. Sem pa brala, da je tek najbolj naravni način človekovega gibanja. Morda nekje v pragenih leži ta potreba po več, hitreje …

Nekega dne pred devetimi leti sem si obula superge in začela. Sprva je bilo težko. Po nekaj sto metrih mi je skoraj razneslo glavo, srce je utripalo v ritmu parne lokomotive. Hotela sem odnehati. A ker sem vedela, da je na začetku to pač tako, sem vztrajala. Morda gre za neko tiho preizkušnjo volje …

Tek je postajal užitek. Skoraj potreba. Morda trenutek, ko lahko obveznosti pustiš zadaj in se prepustiš toku misli? Morda neke vrste samodokazovanje?

Bolj za hec in zabavo sem se udeleževala »desetk«, nato kakšne »enaindvajsetice«. Spomnim se evforije, ko se je bližala prva. Nato pa nekega dne, ko med prijetnim sprehodom skozi naše gozdove vprašam kolega Jerneja, ali meni, da bi jaz zmogla še kaj več, on prav mirno odgovori: »Seveda bi.« Takrat je padla odločitev. Tečem sicer skozi celo leto, a za tak cilj je bilo treba najti program vadbe, s katerim poleg neskončnega nabiranja kilometrov razvijaš tudi moč in vzdržljivost. Ko sem večkrat to jesen vstala zelo zgodaj zjutraj, da bi še v megli odtekla daljšo razdaljo, sem se že pri vhodnih vratih spraševala, kaj mi je tega treba 🙂 A trma je opravila svoje, kot vedno.

Tek je meditacija.

Na štartu poplava evforije in dobre volje, navihanih »pustnih šem« in, roko na srce, včasih tudi preveč napetih mladeničev in mladenk.

Kaj iščejo? Čemu tečejo naproti?

Pri teku se je vedno potrebno spraševati, kaj sploh želimo doseči, kaj in komu nekaj dokazujemo. Osebno sem prepričana, da tek je in mora ostati nekaj zelo intimnega. Edini, s katerim se je vredno in glede na razlike v spolih, starosti, teži, prehrani, treningu in genetskem ustroju sploh smiselno primerjati, si ti sam. Zato tek mora ostati nekaj zelo intimnega.

Prva polovica je šla gladko. Ob morju navihanih navijačev, glasni muziki to zares ni problem. Noge bi šle hitreje, a glava je jasno vedela, da je pred mano še druga, bistveno težja polovica. Ko navijačev skoraj ni več. Ko glasbo slišiš redko. Letos je bilo pred in za menoj k sreči nekaj več tekačev, kar je delovalo zelo spodbudno (ni dobro človeku samemu biti 🙂 ). Nekje pri 33 km pa je postajalo težje. Takrat sem začela intenzivno razmišljati o kakšni temi, občasno sem se posladkala z mislijo na vročo kopel s kavo v roki, pa je nekako šlo. Ko ob poti vidiš dijake, dobiš še dodaten zagon. Ponekod je neverjetno pihalo in kot zakleto, v trebuh. Pa klanci, ki se z utrujenimi nogami zdijo še toliko strmejši. Letos so zadnjih nekaj kilometrov speljali drugače in priznam, kar težko je bilo obrniti hrbet cilju, ki se je že nekaj časa kazal na obzorju, in teči v nasprotni smeri. Mislila sem na svoje drage fante. Sedaj gotovo držijo pesti. Ko te bolijo vse mišice, sklepi, kite in vezi, ko se sol kar usipa s čela, ko postaja bolečina neverjetna, takrat … Preprosto tečeš. Telo postaja tihi stroj, tiktakanje ure, neuničljivi mehanizem trdne volje. A množice neverjetno prijaznih navijačev, ki te spodbujajo, so tisto pravo. Kako so ljudje lahko prijazni! Če sem le zmogla, sem se jim nasmehnila, jim pomahala, se jim zahvalila. Zadnjih tristo metrov me je kar vrglo skozi cilj. Očitno je v telesu še vedno nekaj moči …

Naj zaključim. Tek mora bit nekaj intimnega, skoraj duhovnega. Čeprav tečeš v množici, si čisto sam. Ljubkuješ svoje kite in mišice, da bi zdržale. Spoznavaš se v novi luči.

Ana Bavec

 

 

Letos sem se opogumila in si zadala jesenski cilj – znova preteči ravninski maraton. Zadnjih šest let, odkar sem na Ljubljanskem maratonu nazadnje nastopila, sem se udeleževala zgolj tekmovanj v gorskem teku in turnem smučanju, temu so bili prilagojeni tudi treningi – skoraj nič ali pa zelo malo ravnine, zavestno izogibanje asfaltni podlagi. Načina treningov tudi v okviru priprav na letošnji maraton nisem spremenila in sem poleti nadaljevala s tekom navkreber ali po zmerno strmih gozdnih cestah, šele v zadnjem mesecu sem opravila par daljših tekov po več ali manj ravnem terenu in asfaltiranih cestah. Kar je bila seveda velika sprememba za moja stopala in tako sem v zadnjem tednu priprav staknila manjšo poškodbo. Ob pomoči fizioterapevtke, ki mi je poškodovan predel zaščitila s kineziološkimi trakovi, sem se odločila, da vsekakor poskusim, ob močni bolečini pa ne odlašam predolgo z odstopom. Na dan maratona sem še malo odlašala, katere copate naj obujem, in odločila sem se za stare – kar se je izkazalo za pravilno odločitev.

Ko smo se zjutraj peljali čez Črnivec proti Ljubljani, sem v sebi že čutila tisto pravo vznemirjenje, ki mi je že domače in za katero vem, da se bo tik pred štartom stopnjevalo v pravo adrenalinsko ekstazo. A nisem bila prepričana … Ne tvegam morda preveč? Da se le ne bi resneje poškodovala in si onemogočila zimsko sezono … A ko smo se z avtom peljali po Štajerski cesti proti Žalam in sem zagledala oznako za 36. kilometer, sem verjela, da bom tam mimo nekaj ur kasneje tekla proti cilju. Čeprav vem, da še 50 metrov pred ciljem ni odločeno, da boš cilj tudi dosegel, se je v meni želja priti do cilja vse bolj krepila.

Lucijo sva pustila pri mojih starših ter odšla proti Kongresnemu trgu, na poti tja sem se že ogrevala, nato pa možu oddala garderobo in se dogovorila, kje me bo čakal. Sledilo je dolgo čakanje na štart znotraj cone 2 – vreme ravno pravšnje, za veter sem vedela, da nas bo sicer upočasnil, a tudi hladil, ko bo posijalo sonce. Klepet s tekačem, s katerim se vidiva prvič, a se pogovarjava, kot bi se poznala že dolgo – maratonci smo hitro na ti. Tako hitreje pričakava štart.

Prvih pet kilometrov mi je zelo hitro minilo v veselju, da ne čutim nobenih bolečin, nato pa sem v trenutku začutila znano bolečino in nisem vedela, kaj bi. Trudila sem se, da bi stopala drugače, da bi bolečina popustila … Srečam znanko iz Velenja, legendo ženskega veteranskega gorskega teka, ki je letos že pretekla dva ravninska maratona – pove mi, da tokratnega ne bo končala, da je poškodovana, da jo močno boli – teče samo še do navijačev, ki jo čakajo ob progi, in odstopi. Tudi jaz ji malo potožim, da sem na istem, da ne vem, ali bo šlo do cilja … A se še vedno ubadam s tem, kako bi pristajala z nogo na tla, da me ne bi bolelo in ne bi tvegala resnejše poškodbe. Takoj po okrepčevalnici se od znanke oddaljim, saj ne potrebujem ob sebi nekoga, ki se namerava predati, malce naprej mi uspe. Z izrazitim pristajanjem na sprednji zunanji del stopala bolečino povsem izničim.

In tako sem se pretekla še vse preostale kilometre. Vmes je bilo ogromno čustvenih trenutkov. Na progi sem srečevala znane obraze, ob progi so me spodbujali znani glasovi, Matija je bil predvsem v drugem delu proge, ko se morje tekačev razredči, ves čas nekje v bližini s kolesom, če bi karkoli potrebovala. Prvi del sem iz previdnosti odtekla v dokaj lahkotnem tempu, nato pa sem takoj po 20. kilometru pospešila in na Jurčkovi cesti dohitela zajčka za čas 3:30. Cel kup vprašanj v glavi – naj se ju držim, saj je tudi to dober rezultat … Naj grem naprej, saj sem sposobna hitreje … In sem že mimo, se jima celo oddaljim, pa me čez nekaj kilometrov spet dohitita, ne, ni predaje, sem že spet nekaj korakov pred njima in končno pride na vrsto klanec, kjer jima pobegnem. Dohiti me neznan fant s kolesom, na katerem predvaja spodbudno rokovsko glasbo, pohvalim izbor in se mu zahvalim ter tako ostane še dva kilometra ob meni ter me spodbudi, da v naslednji klanec prehitim še vsaj deset tekačev. Ko to vidi Matija, me začne spodbujati, da če lahko pospešujem v klanec, lahko tudi po ravnini. In ko končno tudi pri sebi verjamem, da ima prav, se ob oznaki za 37 kilometrov spustim v še hitrejši ritem in do cilja samo še prehitevam. Pogled na uro mi znova potrdi, kar mi je jasno že od 5. kilometra – da svojega najboljšega dosežka na tej razdalji letos ne bom presegla, a mi v tem trenutku za to ni mar. Čudovito vzdušje na Prešernovem trgu poskrbi, da tečem v tem trenutku in se ne obremenjujem s preteklimi dosežki ali dosežki drugih. Množica spodbud na Slovenski cesti, znani glasovi, ki kričijo moje ime, jaz pa povsem osredotočena na korak, da v zadnjih metrih ne napravim kakšne napake. Cilj, županov stisk roke in ko se začenjam zavedati, da mi je uspelo, ko sem neizmerno hvaležna za dar, da lahko tečem, da lahko tudi pri takšnem ekstremnem naporu uživam v tem, ko premagujem lastne strahove in sem po tekmi močnejša za vsakdanje izzive, ko sem hvaležna vsem, ki so me spodbujali na treningih in med samo tekmo, hvaležna fizioterapevtki, ki mi je zagotovo preprečila resnejšo poškodbo, me najde in objame Matija in sem mu hvaležna, ko mi reče, če bi se pripravljala celo leto na to, bi pa šlo med 3 in 3:15, saj izreče to, kar je bilo celo traso v meni, da ne tečem zadnjič po tej trasi.

Na koncu na izrečem še čestitke vsem sodelavcem, ki ste odlično tekli na različnih trasah, ponosna sem, da nas je toliko. Največja zahvala pa gre seveda vodstvu našega Zavoda sv. Stanislava, brez te spodbude se tega izziva letos zagotovo ne bi lotila in šele sedaj vidim, koliko dragocenih in nepozabnih trenutkov ne bi nikoli doživela. Hvala!

Špela Zupan

Save

Save

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.