Drage sestre, dragi bratje, dragi prijatelji,

praznovanje velikonočnega veselja odmeva v naših srcih in Cerkev še ves teden slovesno obhaja svojo največjo skrivnost – Jezusovo vstajenje. Danes v Božji besedi srečamo Marijo Magdaleno, ki joka ob Jezusovem grobu. Ne ve še in ne razume, kaj pomeni njegovo vstajenje, njegov odhod v večno življenje pri Očetu. Srečanje z Vstalim v njej prebudi željo, da stopi na novo pot. Na pot zaupanja in vere, v nov ljubeč odnos z Jezusom in njegovim Očetom. Tudi nas vabi na to pot. Da bi v Jezusu prepoznali Živega, da bi prepoznali Sina, ki je eno z Očetom.

Na veliko soboto dopoldne, ko nas je doseglo obvestilo o odhodu našega dragega nadškofa Alojza, smo tudi mi vstopili v to skrivnost življenja v Bogu. Ta večer se želimo pri mašni daritvi zahvaliti za dar življenja nadškofa Alojza Urana in za vse, kar smo smeli po Božji dobroti prejeti ob njem.

Naše spomine želim deliti kot pismo našemu dragemu prijatelju.

Spoštovani gospod nadškof – kot smo vas vedno klicali na naših hodnikih.

Moji osebni spomini na srečanje z vami segajo v začetek vašega škofovskega poslanstva. Kot župnika vas nisem poznal, se pa spominjam, kako ste po škofovskem posvečenju v bogoslovnem semenišču z nami bogoslovci darovali sveto mašo. Spominjam se, kako ste nas navdali z veseljem in upanjem, s svojo mirno in jasno besedo ter lepim bogoslužjem. Že takrat, kot tudi mnogokrat kasneje, ste izražali globoko hvaležnost danes svetemu papežu Janezu Pavlu II., ki vas je v Rimu posvetil v škofa. Po njegovi razglasitvi za svetnika ste večkrat poudarili, da ste posvečenje prejeli po rokah svetnika.

Kasneje sva se večkrat srečevala, posebej od blizu pa od leta 2010, ko ste se preselili v Zavod sv. Stanislava, kjer ste živeli do svojega zadnjega odhoda v bolnišnico sredi letošnjega januarja. Preden ste prišli v zavod, se spominjam vašega poguma, da ste kljub mnogim negotovostim potrdili ustanovitev prve katoliške osnovne šole v Sloveniji, ki nosi ime po vašem prijatelju, sodelavcu in predhodniku Alojziju Šuštarju. Hvaležni smo vam, da smemo imeti to osnovno šolo in da ste si kasneje prizadevali tudi za to, da se zgradi ustrezna stavba za šolo in vrtec, v kateri bodo otroci deležni celostne vzgoje v človeških in krščanskih vrednotah.

Tako bogato in z lepimi pa tudi težkimi izkušnjami prepleteno življenjsko pot, kot ste jo prehodili vi, je težko strniti v nekaj besed. Popotnico, ki nam jo zapuščate, pa lahko strnemo v naslednje poudarke:

1. Veselje do življenja. Vedno in povsod ste poudarjali, kako zelo je pomembno, da se mladi in odrasli zavedamo, kako velik dar je življenje. Naše življenje in naša zmožnost, da življenje podarjamo. Iskreno ste se veselili vsakega rojstva, trpeli ste vedno, ko ste slišali za različne oblike uničevanja življenja. V svojem stanovanju ste imeli več slik, ko ste v naročju držali novokrščence, svoje sorodnike in druge. Z navdušenjem ste pripovedovali o svojih pra- in prapranečakih. Hvala vam, ker nikoli niste prenehali zagovarjati pravice do življenja vsakega človeka.

2. Pastoralna vnema – živeti kot oznanjevalec. Že kot duhovnik, kaplan in župnik ste bili znani po svoji neizmerni vnemi, da bi oznanilo vere doseglo vsakega človeka. Iskali ste mlade in družine, jih obiskovali, pripravljali in organizirali katehetske pripomočke in nove pristope. Organizirali ste izlete in romanja in tega niste opustili do zadnjega. Še v tej pomladi ste imeli načrtovana romanja, ki ste se jih vedno globoko veselili in nam o izkušnjah z navdušenjem pripovedovali. Spominjam se tudi vašega tesnega sodelovanja s taizéjsko skupnostjo. Ko je bilo spomladi 1987 prvo taizéjsko srečanje v kateri izmed vzhodno evropskih držav, ste se srečali z br. Rogerjem, ustanoviteljem skupnosti, in kasneje o tem zapisali: »… da je on živa priča vere, upanja in ljubezni.« Mnogokrat smo se v pogovoru zapletli v premlevanje, kaj bi bilo tudi za pastoralno delo danes najbolje, z majhnimi spodbudami ste nam kazali smer in, če smem reči, nas »izzivali«, da bi tudi mi iskali poti do človeka. Vedno in povsod ste želeli, da bi Jezusovo oznanilo, ki osvobaja, doseglo vsakogar. V ta namen ste izdelali podobice s svetopisemskimi odlomki in kakšno pesmijo ali molitvijo in jih delili ob najrazličnejših priložnostih. Med različnimi, ki ste jih ponudili, ste vsakogar povabili, da si izbere svojo, in ste vedno govorili: »Ta je pa zate. Vsaka zadene.« Hvala vam za vašo ljubezen do oznanjevanja.

3. Veselje do petja. Nebeški Oče vam podaril še en poseben dar. Veselje do petja. Kjer koli in kadar koli ste imeli priložnost, ste vse okrog sebe razveseljevali s petjem. Pri maši, molitvi, pri bratskem srečanju ali na romanju ste našli priložnost, da ste ljudi okrog sebe povezali v primerni pesmi, ki je dvigala duha in med nami odstranjevala meje in pregrade. S kakšnim iskrenim veseljem ste prepevali taizéjski spev »Vsi slavite Boga«, ki ste ga prvi prevedli v slovenščino. In nepozabna so vaša voščila ob godovih in rojstnih dnevih »Mnogaja ljeta«. Hvala vam za vaše navdušeno prepevanje, ki je vam in vsem, ki smo bili z vami, vlivalo pristno veselje.

4. Ljubezen do domovine. Nikoli niste nehali ponavljati, kako pomembna je domovina, kako pomembna je skrb za slovenski jezik in za naša izročila. In to niso bile samo besede. V svoji zasebni knjižnici ste imeli pomembna dela naših prednikov. Mnogokrat ste poudarjali, da se je treba učiti iz izkušnje preteklih rodov in ohraniti to, kar je naše, slovensko. K temu ste spodbujali tudi pri izbiri pesmi za bogoslužje. Mislim, da ste najmočneje hrepeneli po domovini, ko ste morali nekaj časa živeti v tujini. Hvala vam za vašo zvestobo našemu narodu.

5. Bogoslužje kot vir življenja duhovnika. Vsako jutro smo se ob 6.40 zbrali k jutranji molitvi hvalnic. Prvi ste bili v kapeli. Ob nedeljah in praznikih, kadar smo duhovniki kljub obveznostim po župnijah mogli moliti skupaj, ste vedno predlagali, da v molitev vključimo petje psalmov. Običajno ste enkrat na teden vodili jutranjo sveto mašo, če je bilo potrebno, pa ste vedno radi pomagali pri naših razporeditvah maš. In vedno ste z izbranimi besedami nagovorili zbrane. Koliko ljudem ste vlivali veselje do vere po mnogih župnijah, ko ste praznovali različne slovesnosti in posebej pri delitvi zakramenta svete birme, ki vam je bil posebej pri srcu in ste navdušeno pripovedovali o različnih izkušnjah po župnijah. Hvala vam in naj vam bo v veselje večno bogoslužje z angeli in svetniki.

6. Bratstvo med duhovniki. V Zavodu sv. Stanislava smo z vašim prihodom duhovniki prejeli poseben dar. To, da ste med nami živeli kot nadškof, a smo vas doživljali kot brata, ni samoumevno. V spominu nam ostajajo skupna ofiranja ob godovih in rojstnih dnevih, križev pot v naravi ob velikih petkih, blagoslov celotnega zavoda ob svetih večerih, ko ste že ob zadnjem blagoslovu s palicami hodili po dolgih hodnikih zavoda. Skupni zajtrki in bratski klepeti ob tem; vaša skrb, da smo imeli kaj za pod zob, in vaše kuharske mojstrovine so nas vedno znova presenečali. Bili ste navdušeni gobar in ko ste prinesli jurčke, ste nas povabili na slasten obed. Hvala vam, ker ste bili radi z nami.

7. Pozornost do vsakega človeka. Kdor koli vas je srečal, je začutil, da ga imate iskreno radi. O tem pripovedujejo naši dijaki, starši in zaposleni:

»Človek, ki je izžareval dobrohotnost. Srečanja z njim na hodnikih ŠKG so bila res navdihujoča.« (nekdanja dijakinja)

»Ko sem prihajala v OŠ AŠ in sem ga srečala, je bil vedno dobre volje, spregovoril nekaj besed. Ja, bil je sonce zavoda.«  (mama učenke)

»Bil je človek, iz katerega je vela pristna toplina.« (nekdanja predsednica sveta staršev JDD)

»Preprost in očetovski.« (učiteljica)

»Res je z njim hodilo Sonce in Ljubezen.« (profesorica)

»Bil je človek z veliko začetnico, izraz vstajenjske ljubezni. Neizmerno sem hvaležen, da sem bil tolikokrat deležen njegove bližnje navzočnosti in sem ga tako tudi krepko vzljubil. Zaradi njegovega zgleda svetosti in popolnega veselja sem ga predvsem zadnje leto občudoval. Bogu hvala za njegovo neopisljivo dobroto.« (maturant)

»Alojz je že z vstalim Kristusom.« (nekdanji dijak)

Dragi naš nadškof Alojz,

hvala vam za vse. Prosite pri Očetu, ki ste se mu izročili s škofovskim geslom »Da, Oče«, za vse nas, da bi iz popotnice, ki ste nam jo zapustili, znali in zmogli živeti vero v Vstalega, ki vas je poklical v svoje življenje. Da bi v našem narodu prebudil duhovne poklice, za kar ste vedno goreče molili in si prizadevali. In priporočite nas v varstvo materi Mariji, ki ste se ji znali tako zaupati.

Amen.