Na polju raste travica,
med travico so rožice,
žuželke in mrčes žive,
lepote polna glavica.
Glej, učilnica v naravi.
Tile mladi: so pri pravi?
Žagajo in dolbejo,
da se vse kadi,
kaj bo, pa presneto vejo,
čudežne stvari.
Kakor Dedal v antiki
porasti beton v sliki,
vendar sonce kril ne pali,
kipi bodo v avli stali,
mladi pa še kdaj prido,
da bo vsem kot zdaj lepo.
Talentov naših preobilo
v dvorano se je športno zlilo.
Srce je v pesmi, plesu pelo,
kot sanje vse se nam je zdelo.
O Emona starodavna,
tvojih kamnov preobilo
priča, kar se kdaj je tu godilo,
o, Rimljanov zgodba slavna!
Črno, rdeče jagodičje,
razvedri se ti obličje.
V Gorjah črni ribez raste,
kakor želod raste v hraste.
P’r Andreco Tilen, Ana
sta oba zelo zagnana.
Desetkrat deset,
deset na dve,
brez mnogo besed
se torta poje.
Na Nemško odleteli
smo tja, kjer teče Ren.
Se luštno prav imeli,
je čudežen izplen.
Večerja zadnja skoraj mine,
obsodijo ga, pogubé.
A svetla zarja skoraj sine,
naš Bog iz groba vse temine
zmagavno vstane, stre gorje.
Oljke in bršljan,
mlada leskovina,
razveseli se, kristjan,
vešča naša je mladina.
Elastika in vzmet po trgu kot vihar,
bolid šentviški v klanec s hitrostjo kot požar.
En dan nato v reaktor devete šole cvet,
v atomov energije zares skrivnosten svet.
