Duhovna misel

24. nedelja med letom

Božja beseda nas tokrat nagovarja s pozivom k odpuščanju.
Prvo berilo je vzeto iz zakladnice starozavezne modrostne literature. Modri Sirah svojemu sinu deli številne nasvete, med drugim tudi zoper kuhanje jeze: "Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljênja? Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja, za svoje grehe prosil odpuščanja? Če človek, ki je le bitje iz mesa, neprestano kuha jezo, kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov? (Sir 28,3-5).
Jeza je naraven odziv na krivico. To je v osnovi dober odziv. V katoliški moralki govorimo o dobri oz. pravični jezi takrat, ko so hkrati izpolnjeni trije pogoji: da se jezimo za pravo stvar (resnična krivica), s pravim in odkritim namenom (odprava krivice in ne maščevanje) ter da je naš odziv sorazmeren (besnenje je prekomerna reakcija). V tem smislu sv. Bernard zapiše: "Ne ujeziti se, ko je treba, je greh."
Toda kuhati jezo in željo po maščevanju je vse kaj drugega. Modrost narekuje, naj tega ne počnemo. Razlog je jasen: če kuhaš jezo, ne moreš prositi zase odpuščanja. Osredotočen si namreč le na krivico, ki se je zgodila tebi. Ostajaš v vlogi žrtve, ne moreš naprej. V resnici ostajaš poraženec. Tudi, če ne pride do sprave, ker pač tistemu, ki ti je prizadejal krivico, ni žal, je odpuščanje znamenje zmage.
Bistveni vzrok kuhanja jeze, zamere in želje po maščevanju izpostavi apostol Pavel v drugem berilu: "Bratje in sestre, nobeden od nas ne živi zase in nobeden ne umira zase" (Rim 14,7). V resnici pripadamo Bogu, ki je Oče vseh ljudi. Imperativ Očetove ljubezni nas usmerja k drugemu. Zamera je znak egoizma.
V evangeljskem odlomku se to zelo jasno pokaže. Služabnik prosi gospodarja odpuščanja. Na videz je zelo prepričljiv: "Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹" (Mt 18,26). Toda služabnik je bil dolžan deset tisoč talentov (denarna enota). To je toliko denarja, da ga v resnici ne bi mogel nikoli povrniti. Če bi bil v svoji prošnji iskren, bi prosil za odpust velikega dela dolga. Tako pa že ta njegova prošnja pove, da mu je šlo le za "svojo lastno rit". To odkrijemo nekoliko kasneje v priliki, ko ta isti služabnik popolnoma brez usmiljenja ravna s svojim dolžnikom, ki mu je bil dolžan le majhno vsoto in bi mu jo v resnici lahko povrnil.
Jezus pravi Petru, naj odpusti bratu, ki greši zoper njega, tudi do sedemdesetkrat sedemkrat na dan. To je simbolno število in pomeni vedno. Prav Jezus sam je živel Očetovo usmiljenje in na križu prosil odpuščanja za svoje mučitelje in odpustil razbojniku, ki ga je prosil le, naj se ga spomni v nebeškem kraljestvu. Ta razbojnik, sv. Dizma, je pravzaprav prvi svetnik, ki ga poznamo. Pomenljivo, da se svetništvo začne s kesanjem in odpuščanjem. Svetniki so skesani grešniki. Popolnoma skregano z logiko je torej neskladje, da je nekdo pred Bogom skesan, sam pa je neusmiljen do brata, ki je grešil zoper njega. Z logiko božjega usmiljenja pa se, nasprotno, skladata dve izmed duhovnih del usmiljenja: krivico voljno trpeti (ali bolj moderno: nadležne prenašati) in žaljivcem iz srca odpustiti.
Tudi naš zavod ni kraj, kjer bi vladala popolna odsotnost krivic, nerazumevanja, spregledanja, neslišanja ... Saj je že v Stari zavezi veljalo, da vsak človek greši vsaj sedemkrat na dan. Odlično je, če se lahko odkrito pogovarjamo, živimo dialog. A vedno in čisto v vsem to ni mogoče. Errare humanum est. Edina sila, ki zmore to preseči, je ljubezen.
Odpuščanje velikih krivic zahteva veliko ljubezen, ki nas pogosto presega. Nič pa ne presega Jezusove ljubezni. Ko nam je težko odpustiti, ali nosimo s seboj stare krivice, izročimo to Jezusu in ga prosimo, naj on odpusti; on, ki se je usmilil mene grešnika in zame dal sam sebe.

Gašper Kočan

  • GLASBENA ŠOLA
    glasbena.sola@stanislav.si
    Tajništvo: (01) 58 22 241
    Zbornica: (01) 58 22 251
    Ravnatelj: (01) 58 22 207
     

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.