Duhovna misel

Nedelja Svete Trojice

Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5)
V zadnjem tednu našega pouka smo in začenjamo z refleksijo tega, kar je za nami. Morda je še toliko primernejši za te razgovore prav praznik Svete Trojice, ki nas uči o tem, kakšni so odnosi znotraj Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in kakšni naj bodo potem odnosi med nami. Prvo berilo nam govori o Modrosti. Ja, o Modrosti, ne o znanju in ocenah. Tako je lahko naše prvo merilo prav to, koliko smo iskali in učili Modrost v tem šolskem letu. Lahko skupaj z arhitektom Plečnikom ugotovim, da “molimo za zdravo pamet”, da nas Modrost ne zapusti. Človeka namreč. Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom spodbuja, da tudi v preizkušnjah rastemo, da nas le to utrdi in okrepi, ojača potrpežljivost in vzdrhti upanje. “Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Drugo takšno merilo našega delovanja je torej, ali smo zmogli v naših mislih, besedah in dejanjih uresničevati Božjo ljubezen – Svetega Duha, ki smo ga bili prejeli. Jezusa v evangeliju pa spremljamo v poslovilnem govoru učencem, ki jih opominja, da jih bo Duh uvajal v življenje. Zadnje naše merilo ob koncu šolskega leta je torej, koliko smo zajemali iz Kristusa, koliko pa iz sebe. Po teh treh točkah lahko torej obrnemo še en list v naši knjigi življenja, obrnemo še eno stran in rečemo Hvala Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, da smo in ostajamo Božji sinovi in hčere, ki jim je obljubljeno kraljestvo, in da se vedno znova učimo in rastemo iz odnosov, ki vladajo znotraj Trojice.

Martin Zlobko

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.