Duhovna misel

Nedelja Svete Trojice

Na nedeljo po binkoštih posebej praznujemo to, kar sicer vsak dan v naših molitvah izpovedujemo: vero v Sveto Trojico; v enega Boga, ki je Troedini.

Vera v Sveto Trojico ne izhaja toliko iz misli teologov, ki so skušali na razumen način približati skrivnost Troedinega Boga, ko so ga opisali kot enoto treh božjih oseb, ki so vse enega bistva in iste božje narave. Cerkveno učiteljstvo in teologi prve Cerkve si tega nauka niso izmislili, ampak so zgolj bolj sistematično uredili tisto, kar so že verovali in kar je v središču naše veroizpovedi, namreč, da je Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Ta vera pa ima izvir v učlovečenju, delovanju, smrti in vstajenju Jezusa, Božjega Sina. Jezus je Boga klical Oče, je molil k Očetu, je izvrševal Očetova dela in njegovo voljo, je razodeval Očetovo ljubezen in poveličeval Očeta. Jezusa je Oče potrdil kot svojega ljubljenega Sina, Sveti Duh je prišel v podobi goloba nad Jezusa, ko se je dal Janezu krstiti. Jezus je učencem obljubil Svetega Duha in jim ga poslal. Svetega Duha je obljubil tudi Oče.
Jezus nam je Boga razodel kot Očeta in Sina in Svetega Duha. Apostoli so živo izkusili ta edinstveni odnos med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zanje je bilo gotovo velika novost in nekaj zelo pomenljivega, da Jezus živi kot Božji Sin, ki ga je Oče poslal in ki se je za to učlovečil, da bi kot pravi človek živel ljubezen Božjega Sina in nas tako odrešil. Drugače povedano: Jezusovi učenci so doživljali Jezusovo ljubezen do njih, posebej še do grešnih in bolnih. Doživljali in zavedali pa so se tudi, da za to Jezusovo človekoljubnostjo stoji njegova ljubezen do Očeta in Očetova ljubezen do njega. Tudi obljubo, prihod in delovanje Svetega Duha so učenci doživljali kot izraz ljubezni Očeta in Sina do človeštva. Iz te žive izkušnje izhaja vera v Troedinega Boga.
Ljudje so od samega začetka čutili in verovali, da je Nekdo, ki jih presega, od katerega so na nek način odvisni in od katerega so tudi tako zelo različni. Toda tisto, kar je ljudi »prepričalo« – če tako rečem – o Bogu, kar jim je odprlo vrata za osebno vero, za odnos do Boga, je izkustvo, da se ta neskončni, vzvišeni, presežni in od nas tako različni Bog sklanja k svojemu stvarstvu, da želi biti človeku blizu, da ga ljubi. Izraelci so v Stari zavezi odkrivali, da jih je Bog izvolil za svoje ljudstvo samo iz enega razloga: iz svoje zastonjske, nezaslužene ljubezni. In preroki so Izraelu pomagali razumeti, da ga prav iz ljubezni Bog tudi nenehno rešuje ter mu odpušča njegovo nezvestobo in njegove grehe. Božjo ljubezen do Izraela so primerjali ljubezni očeta do svojega sina. Božja ljubezen je močnejša kot materina ljubezen. Svoje ljudstvo ljubi Bog bolj kakor ženin svojo ljubljenko. Če bi bil bog le prvo počelo bivanja in bi skrbel za pravičnost, bi zadostovali, če bi bil v sebi monoliten, ker pa je Bog ljubezen, ga motrimo v skrivnostni edinosti treh oseb.
Podobno izkušnjo smo srečali v prvem berilu. Po tem ko je Bog razodel svoja mogočna dela in z močno roko izpeljal Izraelce iz Egipta, jih vodil skozi puščavo in jim dal zapovedi, so oni izdelali zlato tele in ga molili. Mojzes je prosil za ljudstvo in Bog je šel mimo Mojzesa in govoril: »Gospod, Gospod, usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi, Bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).
Ta usmiljena božja ljubezen pa se na najčudovitejši način izkaže prav v tem, kar  v evangeljskem odlomku Jezus pravi Nikodemu: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16). Jezus Nikodemu razloži, da ne gre samo za vedenje o Bogu, ampak da gre za odrešenje: Roditi se odzgoraj, roditi se v vodi in Duhu je mogoče samo v ljubezni Svete Trojice, ker je to ljubezen, ki tri božje osebe tako zedinja, da so en sam Bog. Zaslužni papež Benedikt razmišlja: »Kako bi se svet spremenil, če bi v naših družinah, župnijah in vsaki drugi skupnosti živeli odnose vedno po zgledu treh božjih oseb, kjer vsaka ne živi le z drugo, ampak za drugo in v drugi!«
Ustvarjeni smo po Božji podobi, po podobi Svete Trojice, kar pomeni, da smo odprti in poklicani za oblikovanje ljubečih odnosov in edinosti v različnosti. Odrešeni smo v ljubezni Svete Trojice. Moč te ljubezni nas edina more zares zediniti in osrečiti.
Zavod sv. Stanislava je odličen poligon, kjer moremo vsakodnevno graditi ne samo profesionalne odnose, ampak človeške, prežete z božjim pogledom drug na drugega. Prav med nami moremo preverjati tudi sadove naše povezanosti, ki temelji na skupni ideji, pa tudi na veri (v najširšem pomenu besede). V tem kontekstu lahko tudi za našo skupnost beremo pobudo apostola Pavla iz današnjega drugega berila: »Bratje in sestre, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami« (2 Kor 13,11).

Gašper Kočan

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.