Da se lahko človek v polnosti razvije v celovito osebnost, mora ne le odkrivati resnico, ampak tudi iskati lepoto. Tega se na Škofijski klasični gimnaziji zelo močno zavedamo in ponujamo veliko možnosti za ukvarjanje z najrazličnejšimi zvrstmi umetnostmi.
Umetnostna zgodovina je v predmetniku naše gimnazije vključena v 2. letnik (eno uro tedensko), v 4. letniku pa jo kar nekaj maturantov izbere za enega od maturitetnih predmetov (štiri ure tedensko). Formalno gledano je to izjemno majhen delež ur v življenju nekega gimnazijca – dejansko pa na gimnaziji temu namenjamo precej več prostora, saj se dijaki z likovno umetnostjo srečujejo tudi na vsakoletnih ekskurzijah po tujini in domovini, pri mednarodnih projektih (Erasmus+), projektnih nalogah, antičnih dnevih in drugih šolskih projektih, v likovni šoli, pri raznih likovnih natečajih itd. Pravzaprav ne bomo pretiravali, če rečemo, da se dijaki z umetnostjo srečujejo na vsakem koraku – že ob vstopu v šolo jih pozdravi likovno razstavišče, po hodnikih jih spremljajo likovna dela, imamo pa tudi čisto pravo galerijo (Staneta Kregarja) – in nekateri dijaki v času šolanja v galeriji postavijo na ogled tudi svojo razstavo, nekatere pa razstava spodbudi k ustvarjalnosti v drugih umetnostnih jezikih: dijakinja Eli Škaler je navdih za svojo pesem našla ob Mušičevi sliki v Narodni galeriji, refleksijo o secesiji pa je preoblikovala v avtorski video Dunajska moderna. Jure Kotar pa je svoje zanimanje za likovno ustvarjalnost in modo združil v celoletnem umetniškem projektu, ki ga je v začetku letošnjega šolskega leta tudi izdal v obliki zina.
Umetnost je pogosto način izražanja razmišljanja in čustvovanja, in ko počasi odraščaš, lahko skoznjo v udejstvovanju drugega človeka najdeš odraz svojih lastnih čustev, ki so pogosto nova in neznana. Tako najdeš sebe v skladbi, v pesmi, v fotografiji, v odstavku ali v sliki. Dlje kot se poglabljaš v umetnost in se ubadaš z njo, več ti daje. Če se učiš o zgodovini umetnosti, ne le, da bolje spoznavaš človeštvo v različnih dobah njegovega obstoja, temveč se počasi učiš tudi videti stvari, ki si jih do tedaj s svojimi na sodobnost navajenimi očmi le gledal. Poleg tega te prisili k razmišljanju, ker večinoma ni lahko razumljiva. Zdi se mi, da ti potem pomaga najti potrpljenje in razmišljati tudi o ljudeh, ki te obdajajo, ker prav tako večinoma niso lahko razumljivi. Nazadnje pa ti pomaga razmišljati še o sebi in ti dovoli, da preko nje izraziš svoja razmišljanja in čustvovanja.
Odločiti se za maturitetni predmet zaradi ekskluzivnih ekskurzij ni nikoli napačen razlog. Med številnimi ekskurzijami, kamor smo se odpravili, sta izstopali dve.
V spočitosti oktobra smo se najprej odpravili v mesto, ki nas je nekdaj družilo z monarhi, valčkom in sočnimi Sacher torticami ter pomembno zaznamovalo Cankarja in Plečnika, čigar cerkev Sv. duha je že navsezgodaj budila zvedave poglede. Od te radikalne stavbe smo se obrnili nazaj, k milim srednjeveškim svetnikom v Belvederu, in se pred večerjo ustavili le še pri kupolasti Karlovi cerkvi.
Ulice, zaznamovane z zgodovino in njenimi ustvarjalci, so nas naslednje jutro vodile k samemu vrhuncu dunajske ekskurzije – k ogledu zbirke Umetnostnozgodovinskega muzeja, kjer so se nam ob natančni razlagi razkrivala dela velikih in čez stoletja razpredenih mojstrov. Da pa sobotni večer ni bil brez izzivalnega vpraševanja, smo obisk namenili tudi Muzeju sodobne umetnosti.
Po sveti maši v Štefanovi katedrali nas je v nedeljo nagovorila imenitna albertinska zbirka, ta pregled novodobne umetnosti pa je služil kot odlična podlaga za kasnejše priprave ter lepo zaključil naše prvo večje potovanje.
Po hladni, a kljub temu z znanjem plodoviti zimi smo se lahko, rešeni bremen ocenjevanja, spomladi odpravili na drugo zaznamujočo ekskurzijo.
Vkorakali smo pod cvetoče sonce Firenc ‒ v mesto, ki že od »preporoda« naprej spreminja perspektive. In če je perspektiva to, kako nekaj vidimo, potem v našem dvodnevnem opazovanju ni igrala vloge samo tista linearna, priznana v renesančnem slikarstvu, temveč tudi notranja, ki jo z odkrivanjem prenavljamo. To pa je – za mladce, kot smo mi – posebej blagodejno.
Že v razpiranju roke prvega dneva nas je presenetil preplet različnih podob, saj smo ob Michelangelovih kipih ugledali tudi nekdanjo nemško kanclerko in kvantno fizičarko dr. Merkel. Med občudovanjem se je kiparski mojstrskosti pridružila še arhitekturna s tamkajšnjo revolucionarno katedralo. Željni znanja smo se o njeni kupoli podučili še v bližnjem muzeju, željni duhovnosti pa smo svoje izkušnje poglobili v njeni krstilnici, kjer nas je nagovorila tematsko povezana pesem dr. Kocijančiča ter kaplanova razlaga še Višjega.
Torkovo jutro nam je v rumeno oranžnih odtenkih obarval pogled na Stari most, blizu katerega smo vstopili v galerijo Uffizi, da bi še toliko bolj občutili bližino starodavnosti. Zaustavili so nas Giottova konkretnost, Lippijeva milina, Tizianova tiha zgovornost, Caravaggieva nepremagljiva dramatičnost in drugi izjemni.
Temu je sledila galerija Pitti, ki je primerna zgolj za najzmogljivejše, saj ima stene mnogoštevilnih prostorov popolnoma prekrite s slikami najrazličnejših obdobij, tako da se lahko bežen pogled nehote ustavi na Rubensovem delu ali pa ga preprosto spregleda. Spregledati pa se ni dalo modrega kostimčka Angele Merkel, ki nas je ponovno pričakala, tokrat ob beneškem portretu.
Po obisku mestne palače smo dan zaključili v prijetnem vzdušju restavracije, pretekle simptome utrujenosti pa je odpravil tiramisu, ki je že s svojim imenom, ki izvira iz »Tireme su« (»dvigni me«), napovedal, da nam bo v prihajajočih dneh, preživetih v Assisiju in Rimu, še mnogo stvari dvignilo in osončilo pogled.
In res je bilo tako.
Ob tem pa si upam dodati, da naše ekskurzije niso bile zgolj predpriprave za maturo, temveč so služile tudi kot mnogo več; na vsakomur, ki se je sredi gneče uspel v čem predramiti, je izkušnja pustila sled, če ne celo pečat, ob tem pa še nove prijateljske stike, ki jih je bilo v tem pokarantenskem razpoloženju tako potrebno obnoviti.
Eliška Škaler
V zavodskih prostorih domuje tudi Galerija Staneta Kregarja, ki obsega največjo stalno zbirko Kregarjevih slikarskih del – vabljeni na virtualni sprehod po galerijski spletni strani ali na raziskovanje s pomočjo aplikacije za Android.
V okviru galerije skrbimo tudi za pestro in raznoliko razstavno dejavnost: v Kregarjevem in Meršolovem atriju se vsako leto zvrsti več kot deset razstav likovnih umetnikov iz Slovenije in zamejstva, med njimi se večkrat predstavijo tudi naši dijaki in alumni; aktualne razstave lahko spremljate na galerijski spletni strani.
Če se želite preskusiti v poznavanju likovne umetnosti, vas vabimo k reševanju spletnega kviza o Stanetu Kregarju – verjamemo, da boste ob reševanju malo razmigali svoje »kulturne mišice« in spoznali marsikaj novega.
Poleg pouka umetnostne zgodovine imajo dijaki na voljo več izbirnih dejavnosti s področja likovnih umetnosti:
