Na ŠKG se učimo nemščino vse od njene ustanovitve leta 1993. V tem dolgem obdobju se je nabralo veliko dogodkov, ekskurzij, tekmovanj, izmenjav…

  • Če bi rad/ izvedel/a kaj več o tem, kakšen jezik je to, klikni na DEJSTVA O NEMŠČINI.
  • Morda se nemščino že nekaj let učiš, pa na gimnaziji ne bi rad/a začel/a zopet od začetka. Malo več o tem na

ZAČETNA IN NADALJEVALNA NEMŠČINA

Razrede, ki so v celoti nemški, že dolga leta takoj na začetku 1. letnika s pomočjo kratkega uvrstitvenega testa razdelimo v dve skupini: v začetno in nadaljevalno.

V nadaljevalni skupini se pouk predvsem prvo leto zelo razlikuje od začetne. Ponavljamo, utrjujemo in usklajujemo osnove, katere se začetna skupina šele začenja učiti. Tudi kasneje se v primerjavi s tako imenovanimi začetnimi skupinami k posameznim temam naučimo več besed, dodajamo tekste, več prevajamo ter imamo predvsem več konverzacije.

Če se izkaže, da razvrstitev na začetku ni bila pravilna, je prehod iz ene v drugo skupino seveda mogoč.

  • V drugem letniku se vsi razredi odpravijo na tridnevno ekskurzijo na Dunaj, pri kateri pride nemščina še kako prav. Če se želiš z ekskurzijo podrobneje seznaniti, reši kviz.
  • V 3. letniku se odpravimo na enotedensko ekskurzijo v Nemčijo. Če se želiš z ekskurzijo podrobneje seznaniti, reši kviz tu.

 

  • Dijaki 2. in 3. letnika svoje znanje izkazujejo na tekmovanjih. Več o tem na

ŠOLSKO IN DRŽAVNO TEKMOVANJE IZ NEMŠČINE

je bilo dolga leta vsakič organizirano v januarju (šolsko) in februarju (državno) za dijake 2. in 3. letnika, seveda v ločenih kategorijah. V lanskem šolskem letu tekmovanja zaradi slabih epidemioloških razmer v zimskem času ni bilo mogoče izpeljati, zato je odpadlo.

V letošnjem šolskem letu je prišlo do spremembe v razpisnih pogojih, prvikrat namreč tekmujejo dijaki 3. in 4. in ne več 2. letnika. Šolsko tekmovanje smo uspešno izpeljali 6. januarja 2022, državno tekmovanje bo 16. februarja.

Naši dijaki se tekmovanj redno udeležujejo. Z odličnimi rezultati, ki jih dosežejo na šolskem tekmovanju, si pridobijo pravico do udeležbe na državnem tekmovanju, na katerem nas vedno znova razveseljujejo s srebrnimi in zlatimi priznanji.

Pred začetkom tekmovanj vsako leto organiziramo priprave na tekmovanje, kjer rešujemo stare tekmovalne naloge.

Na spodnji povezavi lahko preberete poročilo o tekmovanju v letu 2020.

https://www.stanislav.si/skg/drzavno-tekmovanje-iz-nemscine/

  • Nekateri pa gredo še dlje, sodelujejo na mednarodnem prevajalskem tekmovanju JUVENES TRANSLATORES.  Odpri

JUVENES TRANSLATORES

S prevajanjem iz nemščine v slovenščino so naši dijaki na evropskem tekmovanju mladih prevajalcev Juvenes Translatores sodelovali trikrat doslej in vsakokrat dosegli izjemen uspeh.

Za leto 2016 je slovenska zmagovalka s prevodom iz nemščine v slovenščino postala Maruška Schenk. Iz Slovenije je na tem tekmovanju sodelovalo 35 dijakov iz osmih srednjih šol. Posebno priznanje ocenjevalne komisije si je na istem tekmovanju prislužil Matija Šprogar.

Več o tem na povezavah:

https://www.stanislav.si/zavod/habemus-victorem/

https://www.stanislav.si/zavod/v-bruslju-podelitev-priznanj-zmagovalcem-prevajalskega-tekmovanja/

Posebno priznanje »Posebna omemba« je za svoj prevod za leto 2015 prejel Maks Kumek. Takrat sem prosila organizatorje tekmovanja za dodatno pojasnilo o pomenu priznanja. Prejela sem sledeči odgovor: »Maks in Tomas (Rode, dobitnik enakega priznanja za prevod iz španščine v slovenščino) sta edina dijaka iz Slovenije, ki sta prejela to priznanje. V celotni EU prejme tako priznanje največ 10% udeležencev tekmovanja. To priznanje je dokaz za to, da sta oba velika talenta.»

Leta 2017 je z nizanjem priznanj nadaljevala Ana Schrader, ki si  je prav tako prislužila posebno priznanje za prevod iz nemščine v slovenščino.

Irena Bolta

 

  • Nekateri dijaki za mesec dni šolanje na ŠKG zamenjajo za šolanje na Škofijski gimnaziji v Gradcu. O njihovih vtisih in izkušnjah lahko bereš na

INDIVIDUALNE IZMENJAVE V GRADCU

S Škofijsko gimnazijo v Gradcu že vrsto let  sodelujemo na različne načine. Pred približno šestimi leti smo dobili tudi prijazno povabilo, da trem našim dijakom višjih letnikov nudijo enomesečno bivanje v njihovem dijaškem domu in obiskovanje pouka pri njih.

Do letošnjega šolskega leta so bili te nepozabne izkušnje v vsakem šolskem letu deležni trije dijaki, ki se kot drugi tuji jezik učijo nemščino. Vsi do sedaj so se vrnili domov navdušeni in polni vtisov in lepih doživetij.

V lanskem šolskem letu smo bili prisiljeni to tradicijo prekiniti v upanju in z obljubo vodstva graške gimnazije, da jo bomo v naslednjem šolskem letu ponovno lahko obudili. Ta obljuba se letos kljub epidemiji uresničuje, saj je na izmenjavi v Gradcu trenutno že druga dijakinja 3. letnika.

Ob vrnitvi iz Gradca dijaki strnejo svoje vtise v poročilu za šolsko spletno stran. Povezavo do prispevka dijakinje Lane Marković, ki je jeseni 2021 mesec dni preživela na izmenjavi, lahko preberete spodaj:

https://www.stanislav.si/skg/izmenjava-v-gradcu-2021/

Še posebej je zanimiva predstavitev nekdanje dijakinje Lucije Mihalinec:

https://www.stanislav.si/skg/30744/

Vtisi še nekaj udeleženk izmenjave:

https://www.stanislav.si/skg/oglasanje-iz-gradca/

https://www.stanislav.si/skg/pismo-iz-gradca/

https://www.stanislav.si/skg/izmenjava-v-gradcu-2/

https://www.stanislav.si/skg/na-izmenjavi-v-gradcu/

https://www.stanislav.si/skg/izmenjava-v-gradcu/

  • V preteklih letih smo v okviru nemščine organizirali že več nekajdnevnih izmenjav za skupine dijakov v Utrechtu na Nizozemskem, v Berlinu, nazadnje pa v Gradcu. O tem lahko veliko izveš v poročilih dijakov in si ogledaš galeriji fotografij

POROČILO Z IZMENJAVE V GRADCU

Izmenjava z Gradcem

V torek, 15. 9., smo se skupina 16 deklet, s profesoricama Ireno Bolta in Mirjam Lindič na čelu,  z vlakom odpeljale proti Škofijski gimnaziji Gradec. Tam nas je pričakal 7. a, s katerim sodelujemo na tej izmenjavi. Razdelili so nas gostiteljem in hitro smo se ujeli, saj so nas očarali s svojo prijaznostjo. Po nekaj spoznavnih igrah smo šli v mestno jedro, kjer smo si z mini vlakcem ogledali Gradec. Z gondolo smo se povzpeli na grajski grič in se naužili lepega razgleda. Sledil je prosti čas, ki smo ga v večini preživeli v preizkušanju svojega znanja nemščine. Kasneje smo šli nazaj v šolo po kovčke, nato pa vsak s svojim gostiteljem odšli domov.

Naslednji dan smo si zjutraj ogledali predstavitev Gradca. Udeležili smo se tudi skupne maše ob začetku šolskega leta, njihov duhovnik pa nam je razkazal še res dober dijaški dom z dvonadstropnimi sobami in savno. Spet smo šli v mesto, kjer smo si ogledali nekaj znamenitosti, nato pa so nam pustili prosti čas. Preživeli smo ga med sabo ali z gostitelji.

Elizabeta Keršič, 3. d

 

Tretji dan na izmenjavi je predstavljala ekskurzija na 3000 m visok ledenik Dachstein. Zjutraj smo se ob osmih dobili na avtobusu, ki nas je odpeljal dve uri in pol stran od Škofijske gimnazije v Gradcu. Šele ko smo izstopili iz gondole, ki nas je popeljala pod glavni vrh gore, smo dojeli, čemu sta nam profesorici naročili, da naj imamo s sabo topla oblačila (vetrovko, kapo, rokavice in pohodne čevlje). Kljub temu da smo se na vrhu lahko naužile lepih razgledov (videl se je tudi Triglav), nas je bilo vseeno včasih strah, da nas močan veter ne bi odpihnil in da nas ledenik ne bi zamrznil v svoji Ledeni palači (v nem.: Eispalast).

Na poti nazaj v Gradec smo se ustavili v koči za kosilo, kjer smo lahko jedle Kaiserschmarren (šmoren), Bratwurst mit Sauerkraut (pečenico z zeljem) ali pa kar Wienerschnitzel (dunajski zrezek). Zvečer je sledila poslovilna zabava v šolski kleti in na nogometnem igrišču ob šoli.

V petek, 18. 9., zjutraj smo si v učilnici 7. a ogledali predstavitev še nekaterih znamenitosti Gradca, ki jo je v osnovi pripravila njihova profesorica, sodelovali pa so tudi nekateri učenci iz gostujočega razreda. Sledil je kviz, v katerem smo smele sodelovati samo me, dekleta iz Slovenije. Profesorica nas je seveda v nemščini spraševala o vseh znamenitostih in krajih, ki smo jih obiskali na izmenjavi. Za vsak pravilen odgovor smo dobile po en čokoladni piškot. To, da je na koncu vsaka imela po dve majhni čokoladi, pomeni, da v Gradcu nismo samo in zgolj počivale od šole. Zdi se mi, da zdaj res vemo, zakaj se je dobro udeležiti mednarodnih izmenjav.

Jerca Klinar, 3. d

GALERIJA SLIK

https://photos.app.goo.gl/EDdUs4iXh5eB1hQt9

 

POROČILO Z IZMENJAVE V LJUBLJANI

V torek, 12. 4. 2016, sva dve dijakinji, skupaj s profesorico Bolta, sprejeli obiskovalce na glavni železniški postaji. Vlak je imel 45-minutno zamudo, tako da je bilo treba že takoj prvi dan prilagajati program. Kljub temu smo ga speljali brez težav. Skupaj smo se nato z vlakom odpravili proti šoli, kjer nas je čakalo kosilo, po njem pa čas za šport oziroma druženje v naravi. Po enournem druženju (odbojka, nogomet …) pa smo obiskovalce prepustili gostiteljem in jih seznanili z načrtom za naslednji dan.

V sredo smo se odpravili proti morju. Najprej smo se ustavili v Štanjelu, kjer smo se sprehodili skozi mestece in si ogledali Ferrarijev vrt. Kasneje smo pot nadaljevali skozi Novo Gorico proti Sabotinu. Tu smo si ogledali prizorišče Soške fronte in uživali ob prelepem razgledu na okoliške kraje in Sočo. Po kosilu na Sabotinu smo pot nadaljevali do Pirana. Tu smo jim pripravili kratek ogled mesta, zatem pa je sledil prosti čas. Popoldne smo se odpravili nazaj proti Ljubljani in tja prispeli proti večeru.

V četrtek zjutraj smo Avstrijce odpeljale do maturantov nemščine, s katerimi so imeli pod vodstvom prof. Lindič dve uri pouka nemščine. Za tem so imeli uro zgodovine Slovenije z ravnateljem prof. Feštanjem. Po glavnem odmoru z malico smo jim predstavili osnove slovenščine. Po gimnaziji in osnovni šoli jih je popeljal naš sošolec Maks Kumek. Po kosilu smo se odpravili v center Ljubljane. Tam smo se razdelili v skupine in se podali na ‘safari’. V vsaki skupini je bila polovica Avstrijcev, ki so nas morali voditi po določenih točkah. Ob štirih smo odšli na Ljubljanski grad in sledil je prosti čas, ki je trajal do šestih, ko smo se odpravili v dom, kjer nas je že čakala večerja. Po večerji je sledil še poslovilni večer.

V petek smo se po zajtrku skupaj z gosti s kovčki odpravili do železniške postaje Vižmarje, kjer so se vkrcali na vlak do glavne železniške postaje. Tam so prestopili na vlak do Gradca.

Nadja Černe, Julija Rudež in Anamarija Založnik

 

GALERIJA SLIK

https://photos.app.goo.gl/7CqLvRqE1oeVBZYw7

  • Zavod sv. Stanislava je z nemščino povezan od samega začetka. Že pred ustanovitvijo je škof A. B. Jeglič potoval po Nemčiji in obiskoval šole, kakršno je nameraval ustanoviti. V času teh potovanj  se je seznanil z akademskim društvom UNITAS v Würzburgu, s katerim uspešno ohranjamo stike še danes.

Več o tem na

DRUŠTVO UNITAS IN NEKDANJI DIJAKI ŠKG NA ŠTUDIJU V WÜRZBURGU

V  univerzitetnem mestu Würzburg v Nemčiji od leta 1855 dalje obstaja združenje akademikov in znanstveno-katoliško združenje študentov UNITAS. V to društvo je bil leta 1877 sprejet škof Anton Bonaventura Jeglič, ko je bil na študijskem potovanju po Nemčiji. Stike z društvom je ohranjal še kasneje, tudi ko je bil že knezoškof v Ljubljani.

Predvojni zavodar dr. Marjan Zupančič, prav tako član združenja UNITAS, je svoje prijatelje v združenju seznanil s ponovno ustanovitvijo Zavoda sv. Stanislava leta 1993 in o ponovnem delovanju Škofijske klasične gimnazije. Vodstvo združenja je bilo nad novico tako navdušeno, da je ponudilo možnost študija v Würzburgu enemu maturantu prve generacije ponovno ustanovljene gimnazije.

Kot razredničarki nemškega razreda mi je bila zaupana naloga izbrati najprimernejšega kandidata. Izbrani maturant Pavel Orešnik je z uspešnim študijem prava na Bayerische Julius – Maximilians Universität Würzburg ter s svojim zavzetim delovanjem v združenju UNITAS upravičil zaupanje in pripomogel k temu, da so se v UNITASu odločili za štipendiranje  še enega škofijca. To je bil Marko Planinc, maturant v letu 2004, ki je na würzburški univerzi uspešno zaključil študij poslovne informatike.

Po nekajletnem premoru me je Pavel Orešnik v lanskem šolskem letu razveselil z novico, da združenje UNITAS v svoje vrste vabi našega novega maturanta. Z veliko priložnostjo sem seznanila Jana Pintarja, maturanta lanskega 4. b razreda, ki se je vabilu z veseljem odzval in se v letošnjem študijskem letu po uspešno opravljenem izpitu iz nemščine vpisal na študij političnih in socialnih ved (Sozial- und Politikwissenschaften) .

Zapisano jeseni 2016

 

ZAPIS JANA PINTARJA O PRVEM OBISKU WÜRZBURGA IN NJEGOVIH VTISIH

Poletne počitnice so se že zdavnaj pričele, matura je že v kraju, rezultati so zadovoljivi. Vendar pa me je ves čas veliko bolj kot to skrbel obisk v Würzburgu, kamor me je povabil g. Michael Steimer, vodja fonda za štipendiranje dijakov/študentov ŠKG v Würzburgu. Ker ste Vi “krivi” za to priložnost, ki sem jo prav prek Vas dobil, se mi zdi prav, da Vas glede poteka dogodkov in samega obiska tudi obvestim.

 

V četrtek, 14. 07. 2016 sva se z očetom usedla v domači avtodom, ki ga žal zaženemo bolj malokrat, in se odpeljala proti Nemčiji. Odhod je bil sicer načrtovan šele v petek zgodaj zjutraj, vendar sva bila oba mnenja, da bo manj “furjanja”, če odideva prej. Tako sva se zgoraj navedenega dne popoldne in zvečer vozila mimo Beljaka, Spittala in Salzburga, ter v poznih večernih urah prispela v München. Tam sva tudi prespala, vendar se kaj dlje kot do naslednjega jutra v tem velikem mestu nisva zadrževala. Tako sva se torej odpravila po avtocestah naprej mimo Nürnberga proti Würzburgu. Ker ste se verjetno že sami večkrat peljali po teh krajih, bom z opisi pokrajine bolj skop, vendar pa enostavno moram omeniti, da me je fascinirala brezdaljna ravnina, ki se iz nižje-bavarskih hmeljskih delov postopoma prelevi v pšenično-vinogradna tla Würzburškega okoliša.

Tako sva okrog poldneva v petek prispela v študijsko mesto. Najprej sva se odpeljala v skorajšnji center, na Sanderring, kjer stoji sedež univerze v Würzburgu. Ker sem moral osebno oddati še prijavnico s prilogami, sem se v lovu na pošto na hitro sprehodil skozi južni del centra. Po prehojenem dobrem kilometru sem bil nad mestom preprosto navdušen. Arhitektura, ki se prepleta s tradicijo tamkajšnjega prebivalstva, ki je kljub precejšnji oddaljenosti od centra Bavarske izjemno narodno oz. deželno-zavedno, je že takoj iz mene odgnala del gmote strahu, ki se mi je nabiral pod kožo. Celo poštna uslužbenka, s katero sem spregovoril par besed o mestu, je bila izjemno prijazna in vse je kazalo na to, da me mesto želi enostavno posrkati vase.

Z očetom sva se kasneje tega dne odpeljala na obrobje in sva si tako lahko bolje ogledala lego mesta. Würzburg leži v dolini reke Majne in ga obkrožajo rahle vzpetine. To so grički, na katerih se na prisojnih straneh razširjajo veliki vinogradi, za katere pa sem kasneje izvedel tudi, da so izvir najbolj znanega vina tega kraja ‒ frankinje. Sem je večkrat zahajal tudi vsem znani pesnik Göthe, na katerega so tudi prebivalci zelo ponosni in ga opevajo v pesmih.

Morda se sliši moje pisanje poetično in prepisano iz Wikipedije, vendar sem vse to imel čast preizkusiti kasneje na lastni koži, a do tega še pridem. Petek se je počasi že pričel nagibati v večer in kasneje v noč. Za spanje sva si izbrala eno izmed okoliških vasi na vzhodu mesta ‒ Gerbrunn.

Naslednje jutro sem se zbudil že zelo zgodaj. Bil je to namreč dan, ko bom srečal študente društva Hetania in njihove seniorje. To je bil tudi dan, za katerega se mi je obetala najbolj obsežna uporaba nemškega jezika v mojem življenju do sedaj. Ker sem bil z g. Steimerjem dogovorjen šele ob enajsti uri, sva preostali čas z očetom porabila za počasno vožnjo po mestu in njegovem obrobju. Ura pa se je vse hitreje bližala enajsti in živci so me izdajali vedno bolj in bolj. Čas pa, ko je bilo treba zapustiti varno območje zaprtega avtodoma in se sam podati med neznane ljudi tuje države, je končno prišel. Okrog pol enajste me je oče pripeljal na Schellingstraße, kjer sem izstopil in se s torbo v roki podal proti hiši združenja. Prvi vtis je v moji glavi odmeval približno takole: “Ojoj, so vsi veliki!”. Res je, Nemci so veliki ljudje in prav nič drugače ni bilo s skoraj vsemi študenti, ki sem jih že takoj srečal. Najprej smo se rokovali s študentoma, ki sta se mi predstavila kot Dirk in Louis, s katerima sem si prej tudi nekoliko dopisoval. Dirk mi je razkazal hišo, kjer stanujejo in kar takoj moram priznati, da me je navdušila. To je mestna vila, dvignjena na vzpetini na skorajšnjem robu mesta v izjemno mirnem okolju. Nabita je s tradicijo in polna raznoraznih prostorov. V zgornjih predelih so pretežno sobe za bivanje, spodaj pa je kuhinja ter prostor, ki ga imenujejo Kneipsaal. To je velika jedilnica, v kateri stojita dve dolgi mizi, ki ju obdajajo izrezljani stoli. Na stenah, ki so obite z lesom, so obešene fotografije bivših, že pokojnih članov tega društva. G. Jegliča žal še nisem našel med njimi, fotografij je nekaj sto, časa pa je bilo malo. V prostoru visijo tudi prapori, ki ponazarjajo glavne simbole tega društva in predstavljajo njegovo zgodovino.

Takoj zatem sem imel čast tudi osebno spoznati g. Steimerja, ki je zelo prijazen in zgovoren mož. Z njim sva spregovorila kar precej besed, tudi glede študija, a sva bila oba mnenja, da bo za to še precej časa tekom dneva. Ob enajstih se je pričela skupna maša, ki jo je vodil župnik Robert. Maša je bila zanimiva, ker je potekala nekoliko drugače kot pri nas, saj je bil duhovnik ves čas v dialogu z množico.

Po maši je sledilo družinsko druženje, kamor so bili povabljeni bivši in sedanji študenti s svojimi družinami. Vse skupaj se je odvijalo na vrtu že omenjene hiše, ki so ga za to priložnost v veliki meri pokrili s paviljoni. Tu sem se imel možnost spoznati z vsemi prisotnimi, ki sem jo tudi izkoristil. Imen je bilo seveda veliko preveč, da bi si jih utegnil zapomniti, vendar pa jih je nekaj le ostalo v spominu. Največ pa sva seveda govorila z g. Steimerjem, predvsem o življenjskih poteh, tako njegovi kot tudi moji. Govora je bilo o študiju ter o aktualnih političnih, zgodovinskih in družbeno-etičnih temah. Tako se je približala šesta ura, ko se je družinsko srečanje uradno končalo in se je večina (moških) šla domov preobleč v obleke. Tako sem se uredil tudi sam in se s tem pripravil na večerni del slavja, ki se imenuje Abschlußkneipe. To je praznovanje ob koncu semestra, ki se ga lahko udeležijo le moški in občasno, kot gostja, katera izmed žen prisotnih. Praznovanje poteka v že prej omenjenem prostoru (Kneipsaal) in spominja na zborovanje starih bavarskih starešin iz časov, ko so po teh krajih še jahali s konji. To je zborovanje, ki ga vodijo trije “glavni” študentje, oblečeni v viteške uniforme (da, tudi meče imajo). Tako je odrejen čas za petje študentskih, pivskih in narodno-zavednih pesmi iz prav za to narejenih knjižic, čas za pogovor, nazdravljanje, čas za pozdrave, zahvale in pa za “uradne” zadeve, kot so npr. volitve za novega predsednika študentskega društva in njegovih “podrejenih”. Značilne za to slavje so tudi interne medštudentske pivske igre, ki jih jemljejo izjemno resno. Tega slavja se udeležijo sedanji in nekateri bivši študentje tega društva ter upravitelji, finančni podporniki ter gostje, kar sem bil tokrat jaz.

Po uradnem delu se je pričelo splošno slavje, ki se je za marsikoga nadaljevalo vse do jutra. V tem delu večera sem zaigral nekaj pesmi na klavir, kjer se mi je pridružil g. Steimer, s katerim sva si pred njegovim odhodom izmenjala zahvale in pozdrave. Takoj za njim se je naredila kar nova vrsta možnih sogovornikov. Eden izmed njih je bil tudi mestni organist, s katerim sva spregovorila nekaj besed o študiju ter o Sloveniji nasploh. Najbolj zanimiv pogovor tega večera pa je bil z upraviteljico Elke in njenim možem, ki sama sebi pravita kar Uroma in Uropa des Vereines.

Tudi sama sta morala počasi domov, saj se je ura bližala času, ko večina že trdno spi in sama sta že v častitljivih letih. Zame pa se kljub vsemu noč še ni končala. Nekaj študentov mi je namreč reklo, naj nujno pridem v kuhinjo, češ da me nujno potrebujejo. To sem tudi storil, tam pa me je čakal kartonast podstavek, ki ga navadno uporabljamo za pod kozarce piva. Na njem je bilo na roko napisano sledeče: “Jaz, Jan Pintar, se zavežem, da si želim in se bom pridružil študentskemu društvu Hetania Würzburg.” Seveda je bil spodaj prostor za moj podpis. Časa za temeljit razmislek skorajda ni bilo in po vseh lepih izkušnjah tega dne sem se odločil, da je podpis te “študentske šale” povsem nenevaren.

 

Prihodnje jutro sem se zbudil med prvimi, v svoji sobi, ki so mi jo prejšnji dan dodelili in za katero so dejali, da bo najverjetneje tudi moja soba, ko pridem študirat. Pod hišo se je kmalu pripeljal oče, kar je naznanilo čas za moj odhod. V spodnjem nadstropju sem našel nekaj utrujenih študentov, ki so slavili vse do jutra in so zaspali na fotelju. Med njimi je bil tudi Dirk, vodja študentov, s katerim sva si stisnila roko in se dogovorila za ponovno snidenje sredi septembra.

 

Tako se je končal moj obisk v Würzburgu in sledila je zaradi gostega prometa proti Münchnu in Salzburgu celodnevna pot domov.

 

Obisk v tem čudovitem mestu s še čudovitejšimi in odprtimi ljudmi, bi lahko označil za popoln uspeh. G. Steimer mi je prihodnji dan prek spleta poslal še sporočilo s ponovnimi zahvalami in pa začudenostjo in navdušenostjo nad tem, da sem se društvu pridružil prav v soboto zvečer – očitno je bil tisti karton z mojim podpisom veliko pomembnejši, kot sem si predstavljal.

Ampak nič ne de. Veselim se študija v tem mestu, čeprav se povsem lahko zgodi, da ne bom študiral ravno psihologije, ampak bo to kak drug predmet. Tudi druge smeri so in Würzburg vse to omogoča.

 

Ob vseh teh doživetjih bi se Vam rad, g. Bolta, iz vsega srca zahvalil za to priložnost. Zalo sem Vam hvaležen za to, da ste me izmed toliko drugih možnosti poklicali in mi povedali za stvar, ki me je, po pravici povedano, zelo presenetila in mi utegne popolnoma spremeniti potek življenja.

 

IN ŠE JANOV ZAPIS O USPEŠNEM OPRAVLJANJU IZPITA IZ NEMŠČINE PRED ZAČETKOM ŠTUDIJA

Spet se na kratko javljam iz Würzburga – tudi tokrat z veselimi novicami. Sporočam Vam, da sem opravil DSH test, ki je potreben za sprejem na fakulteto.

Le-ta je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi je bil pisni, ki so ga sestavljali slušno in bralno razumevanje ter sestavljanje teksta. Ta del sem odpisal že prejšnjo sredo, 5. 10. 2016. Preverjanje znanja je bilo kar obsežno, na 19 straneh, še posebej zahtevno pa je bilo na koncu, kjer je bilo treba preoblikovati stavke na način, da se pomen popolnoma ohrani. Pisni del je bil obenem tudi predpogoj za sprejem na naslednjo stopnjo ‒ ustni del, ki se je odvijal včeraj, torej teden po pisnem. Rezultate smo izvedeli na predvečer ustnih testov, le-ti pa so bili na pogled precej zastrašujoči. Kar tretjina od, po moji oceni, okrog 150 bodočih študentov testa ni opravila.

 

Hvala Bogu je bil test s številko 526 označen kot sprejemljiv in reševalec le-tega (torej jaz) je bil povabljen na ustni del. Ustno preverjanje je izgledalo nekako takole: ob dani uri (torej ob 11h), so nas pet bodočih študentov povabili v pripravljalno sobo, kjer smo imeli dobrih 15 minut, da smo si prebrali besedilo na temo globalizacije in njenega vpliva na svetovno gospodarstvo ter si naredili izpiske, s pomočjo katerih smo zatem temo predstavili vsak svojima dvema ocenjevalcema. Tudi ta preizkus sem uspešno prestal.

 

Tako se mi je odprlo novo življenje, življenje v tuji deželi s tujim jezikom, z drugačnimi priložnostmi in čudovito družbo. Življenje v hiši na Schellingstraße 19 je pestro in zanimivo. Ker sem v Nemčiji že od 27. septembra, sem imel tudi že dovolj časa, da sem si lahko bolje ogledal mesto, ki je tudi v teh mrzlih jesenskih dneh zelo živahno. Vsak dan ob poldne je v osrednji würzburški cerkvi orgelski nastop, katerega sem tudi šel poslušat. Skratka ‒ zaenkrat vse izgleda super. Študij se prične v ponedeljek, prihajajoči vikend pa se pred pričetkom predavanj v hiši še enkrat organizira Ankneipe, dogodek, ki skupaj zbere vse člane Katoliškega študentskega društva Unitas Hetania Würzburg, od najmlajših brucev pa vse do najstarejših seniorjev ter njihovih prijateljev.

 

Še enkrat bi se Vam rad zahvalil, da ste s svojim posredovanjem omogočili to zgodbo, ki se je šele sedaj pričela zares razvijati. Obenem pa obljubljam, da se bom še kdaj javil iz mesta na severu.

 

https://www.stanislav.si/skg/mocne-vezi-med-alumni-skg-v-wurzurgu-nemciji/

https://www.stanislav.si/zavod/obisk-iz-wurzburga/

 

 

 

© 2018 Zavod sv. Stanislava. Vse pravice pridržane.

Zavod sv. Stanislava Skip to content