Zjutraj sem vstala vesela in polna pričakovanj za dan, ki je bil pred mano. Tokrat sem pri zajtrku poskusila tudi japonski jogurt, ki pa me je precej presenetil, saj je bil namesto običajnega okusa, ki ga ima slovenski jogurt, zelo sladek.

Drugi dan se je, podobno kot prvi, začel z zajtrkom, ni pa bila več potrebna borba s psom, ki se me je že počasi navadil. Danes me je na mizi pričakala malce bolj nenavadna kombinacija – miso-soup in mesna pita, ki jo je njena mama kupila v bližnji pekarni.

Prvi dan po dolgem in napornem poletu se je, podobno kot vsi ostali, začel zaspano (časovna razlika je definitivno pustila posledice). Najprej sem se morala izogniti kljub svoji velikosti zelo napadalnemu psu, ki ga je imela druzina Japonke, pri kateri gostujem. Ker ima, kot mi je zaupala Lunina mama, zelo rad sadje, sem ga pomirila z nekaj koščki posušene lubenice, ki naj bi bila njegova najljubša jed. In ne, to ni šala.