Dlani se razpirajo kot rože, ko zajemaš in trosiš dotike, zvodenijo razlike, med daleč in blizu ni več carine, le še tisoč odtenkov beline. Takrat se razgrnejo vse plasti kože kot Rdeče morje, da lahko pobegneš skozenj v poveličano mesto, če le dovolj trdno veruješ. Zala Ilovar, dijakinja Škofijske klasične gimnazije

V tem zgodovinskem trenutku /…/ bolj kot kdaj koli potrebujemo bratstvo. Bog nam ga omogoča, ko nam podarja svojega Sina Jezusa: to ni bratstvo lepih besed, abstraktnih idealov, nestalnih čustev … Ne. To bratstvo je utemeljeno na resnični ljubezni, ki zmore srečati drugega, drugačnega od sebe, so-čutiti njegovo trpljenje, se mu približati in poskrbeti zanj, čeprav ni del moje družine, mojega naroda, moje vere. Je drugačen od mene, toda je moj brat, je moja sestra. To velja tudi za odnose med ljudstvi in narodi: vsi smo bratje in sestre. Ob božiču obhajamo luč Kristusa, ki prihaja na svet in prihaja za vse, ne samo za nekatere. (papež Frančišek, nagovor Urbi et Orbi, božič 2020)

V novo šolsko leto je zavodska skupnost vstopila s sveto mašo, ki jo je ob nepredvideni zadržanosti g. nadškofa na forumu med zavodskima stavbama daroval direktor mag. Anton Česen. Po dveh letih se je na prvi šolski dan na forumu ponovno zbral celoten Zavod sv. Stanislava in v hvaležnosti za to, da moremo videti in slišati drug drugega, vrnitev v šolske klopi obeležil s slovesnim dvigom slovenske zastave in himno, nagovoroma direktorja zavoda in predsednika dijaške skupnosti, recitacijami in glasbeno točko. Vse zbrane je nagovoril tudi nadškof msgr. Stanislav Zore in podelil blagoslov.